tipka
|
Meni je pa to hecno, kako večina v en glas pravi, da čimveč pristavljati. 1. Koliko je to čimveč, ima mama lahko pol ure pavze vmes, uro, dve? Kje je tista meja, ko pomanjkanje spanja, utrujenost, živci, razgrizene bradavice,... povzročijo, da je mleka manj. 2. Kako pristavljati čimveč. Otrok, ki ga podojiš, mu daš dodatek, podreš kupčka, ga previješ, se malo poigraš z njim, zaspi. Spi recimo v povprečju eno uro. Minili sta že dve uri od prejšnjega hranjenja. Kaj pomeni čimveč pristavljati, to, da ga pristaviš po previjanju, pred spanjem, ga zbujaš,....???? Bo sploh jedel? Žal mi je, da vsa dojilska znanost ves čas ponavlja, za njo pa srečnice z veliko mleka, da je treba čimveč pristavljati, da se ponudba prilagodi povpraševanju, če pa jih konkretno vprašaš, kaj in kako, tako kot vas jaz sprašujem zgoraj, pa dobiš mutenje ala vsak otrok je edinstven, vsaka mama je edinstvena, ritem je treba njima prilagoditi,......, blablabla, sorry, tako je in ponavljam, žalostna sem zaradi tega. Če bi jaz tako mutila svojim strankam, bi jih videla takrat zadnjič, ja, sem se že spomnila, odgovorile boste, da dojenje ni eksaktna znanost. Samo sit dojenček, ki je dobil poleg podoja še dodatek, tega ne ve in ne bo jedel, temveč se bo samo crkljal na dojki, pol pa dobimo: mama noče biti duda.
|