ronja
|
Povej ji po resnici. Da ti je žal, da bo morala tudi ona nosit kar velik del vsega, kar ste odrasli v njenem življenju skuhali in da upaš, da bo nekoč vseeno imela nekaj od tega. Da veš, da je prehitro in da nista tega načrtovala, vendar pa si zdaj tega otroka želita in ga bosta imela in boste živeli skupaj. Da jo prosiš, če lahko da novemu partnerju šanso, da ga boljše spozna. Ne zahtevaj, da ga ima rada ali da je zelo vljudna itd..., samo da mu da priložnost. Na NJEM je, da ga vzljubi. On se mora potrudit, da se ji toliko približa (in upam, da se tega zaveda). Nikoli ne bo njen oči in ji ga ne bo nadomeščal, vendar pa bi bilo lažje, če bi se oba potrudila, ker boste ipak skup živeli... To ji lahko čisto tako poveš.
NIKAKOR ne odlašaj! Če si prepričana in misliš otroka obdržat, potem ji čim prej povej! Punca bo tudi rabila čas, da sprejme to novico... Ker ti je neprijetno ob misli na to, kako jo boš prizadela, si boš verjetno želela malo odlašat, ampak bodi fer in ji daj čas - tega pa ni več toliko (dete se lahko rodi tudi 14 dni prej, ni to nič posebnega in v tem primeru imaš še dobrega pol leta v bistvu). In daj čas sebi - da ji spet zgradiš varnostno mrežo, še preden bo dojenček, ker takrat tega ne boš več mogla delat.
Njej se bo sesul svet, ker ne bo nič več varno, saj se ji lahko življenje takoj postavi na glavo, ne da bi jo kdo kakorkoli opozoril na to. To je fajn, da se zavedaš. Da kakršnakoli bo že njena reakcija, ne bo to napad nate, ampak njena sesuta varnost. Ipak je stara 11 let - toliko, da vse razume, hkrati pa še hudo rabi občutek varnosti... In jasno, da se to sesuje, če lahko kot strela iz jasnega udari nekaj takega... Zato bodi iskrena do nje in ji razloži po pravici - ne ji plozat, kako bo fajn, ker se bo lahko igrala z bratcem/sestrico. mogoče se bosta, mogoče ne bo imela ne vem kaj od dojenčka (moja brat in sestra sta toliko narazen in se nista kaj dosti igrala skupaj, pa sta od istega očeta in smo ves čas skup živeli, samo je pač že kar velika razlika in v puberteti začnejo punce druge reči zanimat), veliko bolj pomembno je, da ji daš vedet, da jo vidiš in boš tu za njeno stisko.
Povej ji iskreno: da ga hočeš obdržat zaradi sebe, ker si ti to želiš in da boš tu pač gledala nase bolj kot nanjo, ker ti to pač toliko pomeni. Ne poizkušaj je manipulirat, češ da bo to tudi zanjo dobro itd... Mogoče kdaj bo, vendar zdaj gotovo ni in to obe vesta, tako da bodi poštena do nje. Otroci cenijo iskrenost. In vsekakor začnite čim prej s pogostimi stiki z novim partnerjem, on si mora pridobit njeno naklonjenost še preden se otrok rodi, sicer bo ta punca res ena velika revica... Ker že dojenček je naporen in obrne svet na glavo, če imaš zraven pa še novega očima, pa ravnokar začneš živet z njim, se niti on in mama ne poznata dobro oz. še nista živela skup, pa še s pravim očetom probleme... ma, ne bi bila v njeni koži... Zato poskrbi, da kar le lahko, narediš prej.
Mislim, da je tu glavni del na vaju s partnerjem. Samo čakat ne moreš več, ker časa nimaš veliko. Računaj - 6-7 mesecev, pa zadnji mesec bojo že bolj priprave na novega člana, takrat ne boste bogvekaj naredili (vsaj računaj tako, če boste, super:)... V tem času se morata spoznat, vsaj malo navezat,... za to morata vidva poskrbet, ona se bo verjetno upirala in ima to pravico. Kako ji zlest pod kožo, kaj ima rada in kako bi jo lahko partner pridobil, pa najboljše ti veš, saj jo ti poznaš... Naj je ne poizkuša "kupit". Nič ni narobe s kakim darilcem, vendar naj se ji predvsem posveti, njega mora ona res iskreno zanimat, saj bosta živela skup. Upam, da on ve, kakšna odgovornost trenutno leži na njem... Ne gre se samo za enega dojenčka čez nekaj mesecev, ampak za to, da bo dober očim tvoji hčerki, kar zna bit precej bolj zahtevno. Ker če to zafura, potem boste verjetno kmalu spet živeli ločeno ali pa vi trije skup in ona pri očetu, kamor se bo mogoče zatekla. Zato se mora on res potrudit pri punci. In ti seveda tudi. 11 letnici res ne palamudi, povej po pravici, tudi to, da si tega ni zaslužila, tako kot si nam. Otroci oprostijo vse, razen sprenevedanja;).
Vso srečo!
PS: bodi pripravljena na razne odklone v njenem vedenju. Zdaj imam v okolici par takih primerov, ko so šolarke dobile polbratce/polsestrice in jim ni ravno lahko, čeprav so starši pri vseh že dalj časa skup in to ni bilo tako presenečenje. Ena se je naenkrat začela tepst v šoli, druga je popustila z ocenami, tretja odriva mamo stran, itd... bodi pozorna na to, da boš videla to in reagirala, da bo punca videla, da jo imaš rada in da ti je mar zanjo. Starši, sploh mame z novim otrokom, se namreč dostikrat kar malo zgubijo v misli, da so to neke faze, pa puberteta, pa svašta je krivo, samo njihov ljubi dojenček ne... Dojenček sam sicer res ni nič kriv, ampak to, da ga imajo, pa je - obrnilo je otrokom svet na glavo in prav je, da jim ga pomagate postavit nazaj. Sicer se krog zacikla, ker je najstnica vedno bolj prepričana, da ona pa nič več ne šteje, začne se grdo obnašat, mami je odveč to nerganje in se rajši posveti dojenčku... itd... zraven imaš očima, ki je seveda navdušen nad svojim otrokom, nad hčerko iz 1. zakona, ki ga grdo gleda, pa niti ne... in je tem otrokom kar hudo, begajo od enega do drugega starša in jokajo vsakič, ko morajo drugam, ker je povsod težko (če je pri obeh kaos, če je pri očetu ok, grejo pa rajši tja, saj najstniki se že lahko odločijo, kjer bojo živeli)... Prihrani ji vsaj tisto, kar ji v tej situaciji lahko. In ne si slikat samo lepe slike, bodi pripravljena na kaos in se pripravi nanj tudi hčerko. Mora pa bit tudi oče tega otroka pripravljen sprejet ta kaos in se hudimano potrudit za njeno naklonjenost, to je po moje zdaj ključnega pomena.
< Sporočilo je popravil ronja -- 10.2.2015 0:59:24 >
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
