ronja
|
V splošnem, kadar sem približno ok (zdrava in da mi ni slabo od kake nosečnosti) me je kar težko sprovocirat oz. nimam kakih hudih problemov s potrpljenjem - malo karakter, malo malidve, ki sta ok in v bistvu pridna otroka - ne težita non stop in toliko sta uvidevni, da navadno ne težita obe hkrati. Ampak kadar sem pa čisto hin, se mi pa kar ne blesav mehanizem začne, da si mislim: pa hudiča, a jaz nimam pravice, da sem bolana? Zakaj tega ne upoštevajo. seveda ko zdaj pomislim, je totalno blesavo - otroci pač ne upoštevajo teh stvari, ker smo zanje še vedno strašno sposobni, čeprav smo bolani. Ampak takrat mi gre pa to strašno na živce.
Kaj mi pomaga? V tistem trenutku in na splošno humor. Pogled iz distance: ko sama sebe pogledaš "od zgoraj" in vidiš eno "frantic" histerično žensko, kako nori zaradi enih hlač, ki še niso oblečene ali podobnih bedarij, se sama sebi zazdiš zelo smešna. In ko se vprašaš, a je to res tako zelo pomembno, nekako vedno dobiš odgovor, da ne. In potem nisi več tako zelo jezna. Pa tudi razmislek o tem, ZAKAJ sem v bistvu v resnici tako tečna - navadno ni razlog eno malo tečkanje od malih, čeprav so praviloma zelo tečne, kadar sem jaz tečna, ampak je skoraj vedno še kaj drugega zraven. Pokličem ali napišem, kar mi gre na živce - tistemu, s komer se imam to za zmenit in potem sem z malima spet ok. Ker je v moji glavi problem rešen - ker vem, da sem ga začela reševat in torej ga bom tudi rešila. Če je zadnja varianta, potem se malima tudi opravičim, da sem bila živčna in jima povem zakaj.
Kadar sem živčna zaradi nečesa, na kar nimam vpliva, niti ne more tega rešit nihče od mojih ljubih, takrat pa jima kar po pravici povem: lubici, danes so mi vzeli 8ko ven, boli ko hudič in zmatrana sem - prosim, ne mi skakat po glavi, res rabim mir. Boli me, če se dereš, zato prosim, bodi danes uvidevna. Pa pri taveliki že zelo dobro pali, pri tamali pa vedno bolj .
Kadar nič drugega na pomaga, pa pali glasba - navijem na ves glas in pojem in ignoriram dretje zadaj (navadno se s tem tudi neha, ker sta paf - tega namreč ne delam prav pogosto). Navadno ne rabim več kot pol minute in sem spet ok. Tako da meni se roka sproži proti radiu, pa smo potem vse happy .
Za zjutraj pa pomaga, da si vzameš VELIIIIKO časa. Pri nas vstajamo okoli 6h in v vrtcu morata biti do 8:30, tako da imamo časa na pretek in to zelo zelo pomaga pri vzgoji. Ker se enostavno ne sekiram in vem, da mi ne bo treba popustit samo zato, ker moramo it v vrtec. Enkrat smo sicer res 10 min. zamudile, ker je Lejla začela uveljavljat svojo voljo, pa sem se v vrtcu pač opravičila in povedala razlog, pa so se samo smejale . Ko vejo, da ne boš popustila, je lažje.
Je pa res, da imam srečo z malima. Ronja je sicer kazala znake, da bi lahko postala zelo trmasta, ampak enostavno ni razvila teh lastnosti. lejla pa je še bolj vodljiva. Saj se buni, samo ne toliko časa brez prestanka.
Delam pa podobno kot barni - imata izbiro: se nočeš oblečt - ok, potem greva pa sami s sestrico/potem te bo pa zeblo,... Samo imam srečo, da pri nas to večinoma pali. Niso vsi otroci isti.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Meni tooolk manjka potrpljenje 
