katerina
|
tako rada sem prebirala porodne zgodbe, da moram zdaj napisat še svojo... začelo se je 9-i dan po roku. dali so mi tableto za maternicni vrat, ki je super prijela. startala sem odprta 3 cm, po 6ih urah sem bila odprta ze 8 cm, porod je super napredoval, popadki so me ze kar zvijali....skratka vse oh in sploh uredu. potem so mi predrli plodovni mehur.... mali je bil še dokaj visoko, plodovnice pa ulala veliko. kar udrla se je ven..... z njo pa popkovnica! to je pomenilo totalen preobrat v porodni sobi - skorajda panika, kar naenkrat ogromno luči, ogromno ljudi, vsi nekaj vpijejo, govorijo, sprašujejo... sicer je bilo vse ulaufano, so vsi vedeli, kaj morajo početi, ampak če tega ne poznaš.... moj je bil kar v šoku... jaz sem samo govorila 'bo z otrokom vse uredu???' tole zadnje sem menda skorajda vpila tudi, ko sem se prebujala iz narkoze (menda sem bila kar sitna v intenzivni...) zdravnica mi je držala roko v nožnici, da je malega držala gor, da ne bi z glavico pritisnil na popkovnico, ker bi mu zmanjkalo zraka, tudi ko so me peljali v operacijsko. je bila kar na isti postelji ko jaz, okobal čez mene.... malo hecna poza, ampak sem ji hvaležna in se bom nekoc pozanimala za njeno ime, da se ji zahvalim! se spominjam, kako so mi med potjo (ko so tekli s posteljo na vso moc proti operacijski) rekli, naj pasje diham (verjetno da bi me pomirili, ker sem bila čisto preč od groze in strahu, da se bo mali zadušil), da bo tako imel vec zraka. ja, zdaj vem..... znam po pasje dihat! sem dihala, da povedat ne morem.... skratka, miha je imel porodno tezo 3110, 51 cm, 36 obseg glavice in je itak najlepši fantek pod soncem! rojen 3.4. ob 20.22. prvi dve uri je preživel v porodni z očijem, jaz sem bila pa takrat se v komi. dejansko se počutim, kot da bi zamudila rojstvo lastnega otroka.... so mi ga pokazali, ampak sem bila še v komi in se niti ne spomnim. šele naslednji dan zjutraj sem ga videla prisebna... slik iz porodne sobe ne smem videti, ker jokam ko dež. ne razumem, kako bi lahko kdo izbral sam carski rez. enostavno zamudis prvi stik z otrokom. zmeraj mi bo to manjkalo, zmeraj mi bo hudo. na tistih slikah ful sesa lasten prst (moral bi vleci josko....) no, pa vse to bo kmalu pozabljeno. važno da je mali zdrav, da dojenje laufa (čeprav me bradavica boli ko hudič, ampak pravijo, da to mine), da naju oči razvaja.... pozdravček vsem!
|