honey
|
Če mene vprašaš, so to meje, ki jih postavi otroku vsak skrben starš. To, da si roke umije, ko pride iz peskovnika oz. sploh od kjerkoli zunaj, je meni (in tudi njemu že) samoumevno. Da igrače pospravlja za seboj, smo ga začeli učiti že čisto od malega in se mi zdaj, pri 3 letih to obrestuje. Vsak večer, preden gre spat, pospravi igračke na svoje mesto in je. Ve, da me mora vprašat, če kam gre. Zadnjič pa je kar šel k sosedovemu fantku se igrat. In ko pridem jaz ven in ga iščem, ga ni bilo in najprej pogledam tja čez in ga vidim tam. Takoj sem ga poklicala nazaj domov in mu čisto lepo povedala, da mora iti noter. Mali je začel tulit, da ne gre (bilo je okrog 18 h), da gre k sosedu se igrat, pa sem vztrajala, da ne in mu lepo povedala, da mu je to kazen, ker mi je "ušel", brez da bi me vprašal, če lahko gre. Od takrat naprej me vedno vpraša, če lahko gre tja. Je pomagalo. Ampak mi smo zdaj k sreči na svojem, se mi ni treba ubadati več s taščo. Sem se pa do enega leta nazaj morala. Ampak sem jo kar navadila - če je šel mali z njo noter ali pa kamorkoli drugam, sem ji povedala, da mi mora sporočit, da bom vedela, kje otrok je. Kar pa se pravil in potuhe tiče, je pa pri nas tako: čuva ga moja mami in sem ji takoj na začetku povedala, preden je šel k njej v varstvo, da ko bova midva z možem pri njih, bodo veljala najina pravila, ko bodo pa sami, pa če se jim zaradi mene na glavo , če mu bosta pustila. In tega se striktno držimo. Tudi ko recimo mu jaz kaj ne pustim, teče k babi ali dediju in njiju prosi. Pa samo dobi odgovor: mami je tukaj, z njo se zmeni . Ni potuhe pri nas, ker sem jim kar hitro povedala svoje.
|