 |
kaj naj naredim, kako si naj pomagam
6.6.2010 20:31:50
|
|
|
|
kaj naj
|
Pozdravljene!
Namenoma sem se prijavila z drugim uporabniškim imenom, saj je kar uporabnic, s katerimi se poznamo in ki poznajo tudi mojega partnerja in preostalo družino.
Imam eno težavo in ko razmislim racionalno, poznam rešitev, ampak kaj ko tisti racionalni del izpodriva drug, manj racionalen in bolj domišljijski del in pride do zmede.
Pa saj pravzaprav ne vem kaj hočem s tole temo doseči. Moram pa dati iz sebe, to pa ja. Mogoče potrebujem tudi kak oster post ali pa malo tolažbe, saj še sama ne vem.
No, najbolje, da začnem s težavo.
S partnerjem sva skupaj že res precej let in imava enega otroka. Pred otrokom sva bila skupaj 10 let, približno polovico od teh sva živela skupaj. Lahko rečem, da je med nama večinoma vse štimalo. No, potem sva se odločila za otroka in kar je bilo mogočega je med nosečnostjo šlo narobe, pa tudi po porodu mi ni bilo nič prikrajšanega. Posledica vsega je moja trajna bolezen zaradi katere zdaj niti nisem v službi in delam fax na popolnoma drugem področju. Pridobila sem tudi večje število kilogramov, pred tem pa sem imela skoraj popolno, športno postavo, saj sem bila aktivna športnica precej let. Torej, včasih sem bila samozavestna, pametna in na pogled ok - zdaj pa sem še samo svoja senca, sicer baje super v družbi, ampak navznoter od moje samozavesti ni ostalo nič, ogledalo je moj največji sovražnik. In vse to hudo vpliva na moj odnos s partnerjem.
Tam kjer dela so zaposlene same ultra postavne dekline, mlade, super izgleda - očitno ima šefe tak okus, ker so si druga drugi popolnoma podobne. In ne, nisem ljubosumna, vsaj zdi se mi tako, pa tudi mojemu ne težim, ampak vsako jutro ko gre tja me prevzame en tak zadušljiv občutek..... V glavnem, dopoldneve si skušam zapolniti s svojo šolo, za malega skrbim, ampak vseeno me v meni žre in še sama ne vem kaj. Pa se sploh ne gre za to, da mu ne bi zaupala oz. bi mislila, da ima kaj z njimi, ampak preprosto to, da je v pisarni s tako fejst deklinami. Njega baje ne motijo moji kilogrami in moj novi videz, ampak ne verjamem, da bi mi ravno to povedal, saj ve, kako se sama počutim in da še zdaleč nisem sama za to kriva. In možnost jih ima gledati vsak dan večino dneva. In te dekline hodijo v službo bolj slečene kot oblečene, pa tudi v svojih profilih (na FB, v službenih mejlih....) imajo slike v kopalkah, hudih minicah in pvc škornjih ipd... Pa ne pretiravam, res, tudi v službo hodijo oblečene v kiklce, ki niti tazadnje ne pokrijejo, odprti dekolteji,........
In groza me je, saj ima to ves čas na razpolago, jaz doma pa sem v razvlečeni trenerki, saj kaj drugega niti gor ne dobim. In tako je že par let. Pa vsako leto mi zdravniki obljubljajo drugo terapijo in imam upanje, potem pa mi vse skupaj pa dol, ko pride še eno poletje, ko bi se najraje kam skrila.
Ne vem kako se naj neham obremenjevat s tem 
Saj vem, popolnoma nepovezano in nelogično in to od mene, ki sem bila vedno steber za druge in si nikoli nisem mislila, da si bom enkrat sama razbijala glavo s takimi neumnostmi. Ampak meni sedaj to niso neumnosti, ampak zadnja misel pred spanjem in prva zjutraj. Iščem izgovore zakaj ne bi šli na morje, zakaj ne sexati ali pa vsaj ne ob luči in nespuščenih žaluzijah, groza me je vsakega njegovega službenega dneva.
............
lp
|
|
|
|
Natisni
. 
. 
