Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Pikica_82 Eni starši si enostavno ne zaslužijo tega naziva oziroma neke ljubezni, naklonjenosti, podpore svojih otrok. Žal. In ne, stavki v smislu "konec koncev so ti le starši, oče, mama" mene ne prepričajo. Čez ene zamere iz otroštva jaz osebno ne morem. Vsaj ne v tem smislu, da bi s svojo biološko mamo sedaj vzpostvaila kontakt recimo (me je zapustila pri 7 letih). Pa okolica tudi to pričakuje sedaj od mene. Zakaj že? Če tebi ni do stikov, obiskov, in maš konkretne razloge za to, potem se pač ne vdaš pričakovanjem okolice. In jim to tudi jasno poveš. Poslušaj svoje želje in razum, ne drugih. Pa saj tukaj ne gre zanje ali za pričakovanje okolice. Gre samo in izključno zate. POglej koliko energije ti gre vsakič, ko samo na to pomisliš. Odpuščamo zaradi sebe, ker sicer nas te reči upravljajo na daljavo. Itak je človeštvo na eni precej nezavedni stopnji, vsi smo malo ubrisani, samo da vsak v svojo smer, vsi imamo posledice od vse sorte dogodkov iz našega lajfa, normalno je to. In tvoja želja sigurno ne more biti gojiti zamere še naprej, ker ne verjamem,d a se kdo rad naslaja nad svojim osebnim trpljenjem in se valja v pomilovanju - vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni in neka nevidna nitka nas vedno vleče k svojim staršem, pa če so še tako čudni, neznosni, ali grozni. Jaz ti popolnoma verjamem,d a mora biti to izjemno hudo, ampak ne verjamem, da se rečči rešujejo tako, da se jih pomete nekam pod prepogo, pa se dela, da jih ni. Še vedno so, pa tudi bodo, dokler na neki drugi ravni ne rešiš z njimi. Odpuščanje ne prinese nič krasnega tvoji mami (če je tolk grozna, ji je itak vseeno zate), tebi pa ogromno. Olajšanje tvoje duše in telesa, eno veliko breme pade od tebe, ne zgubljaš več energije, lahko živiš. poleg tega ne prenašaš svoje bolečine naprej v obliki da zavzameš točno nasprotno skrajnost kot starš, kot ga je zavzela tvoja mama. Res te razumem. Mora biti res težko. Ampak tvoja rešitev je kratkoročna, na dolgi rok ne deluje, da bi ti prinesla res pravo in iskreno olajšanje.
|