Anonimen
|
Z možem imava pol leta starega sina, živiva v hiši njegovih staršev. Že dva dni se ne pogovarjava, vedno znova se kregava zaradi njegovih staršev. Jaz si želim zasebnosti, mož pa misli, da je še vedno tako kot včasih (on je pač ostal doma, jaz sem se priženila, in vsi si želijo, da bi bili vsi ena velika družina.) Meni pa to normalno ni všeč, sploh ne vem, kaj naj storim. Sma se z možem o tem že stokrat pogovarjala, pa je rekel, da on staršem ne bo nič rekel, ker so pač oni družina in je logično da smo skoz skupaj. Saj ne rečem, da si pomagamo ko je to potrebno, sam se mi zdi, da skoz visijo pri nama. (saj drugače je ločeno stanovanje, sam to ni ovira za obiske tudi večkrat na dan). Včasih, ko potrebujeva varstvo, bi ga jaz odpeljala tudi k svojim staršem, ampak to je takoj ogenj v strehi, da ga lahko oni čuvajo! vem, sam moji starši so isto stari starši in že tako se vidimo kamaj enkrat na teden, pa bi bili isto veseli, če bi jim ga kdaj pripeljala? Punce, vem da je blo o tem že ful napisanega, sam vseeno bi rada kakšen nasvet, a je smiselno vztrajati pri takem (če je mamin sinek) ali kako? A je najboljš da se jim prilagodim, ker včeri ko sva bila oba ful jezna sem rekla, da bova s tamalim spokala, on je pa reku, da jaz lahko grem, da pa tamalga tud vidla ne bom več!!!!! jaz pa brez otročka ne bi mogla več ziveti.....
|