pika74
|
Ojla agnes .
Me veseli, da si bolje. Veš zakaj sem te spraševala po letih? Zato, da bi ti povedala, da si še mlada (kot si mi privat napisala v mailu, da ti pravijo drugi). Saj vem, želiš si, da bi bilo čim prej. Pa boli, ko vidiš, kako drugim rata, tebi pa ne.
In razumem te, ko te stiska, ko ti povejo, da sedaj pa še 3 mesece ne smeš... in vsak mesec je pomemben. In vsak mesec je težje čakati.
Lej - moja zgodba - junija bo minilo 6 let od prvega poskusa. Vmes se mi je že parkrat skoraj zmešalo od velike želje. Za prvih nekaj let se lahko zahvalim za brzinsko hitrost svojemu vrlemu ginekologu, ki je rekel, samo brez stresa pa bo. In njegovi butasti komentarji (kaj je vaš mož po poklicu? A tko... ja potem ima pa jajca kot bik - bo pa kmalu ratalo ). Potem sem menjala ginekologa in tam mi je rekel, par preiskav, če ne bo nič, potem laparoskopija septembra in potem bo ratalo. Pa je nekaj prišlo vmes in ta laparoskopija ni bla septembra ampak več kot pol leta kasneje. Meseci pa bežijo. In potem po laparoskopiji ti dajo 6 mesecev šans, da rata in ker ni, je rekel, zdaj pa gremo na IVF (to naj bi bilo septembra lani). Pa je potem vmes prišel še LEETZ (mislim, da veš, kaj to je)... in takole se je zavrtelo skoraj še eno leto naokoli in sedaj moram maja poklicat za IVF. Ampak spet to ne pomeni, da bo IVF že maja, ampak bo tist D-dan šele nekje junija, julija (če le ne pride še kaj vmes). Pa pol še rečmo, da se v prvo ne prime... pa je še kak let naokoli.
Ampak a veš kaj - a sm rekla, kok sm stara - 74 letnik sem - hotla sm rečt tole - jaz se ne sekiram več!!!! Vmes sem še službo zamenjala - ma kaki eno DVE! - eno sem menjala že pred 4 leti, pa vmes grem kamor hočem. Uživam 100km/h!
Res je, da sem včasih gledala na mamice s sklonjeno glavo in da sem še posebej gledala prijateljice, ki so imele otroka takrat, ko bi si jih tudi midva želela - in ti so zdaj stari že nekje 5-6 let. In res je tudi to, da še vedno težko primem dojenčka v roke. Nekak nimam srca... zadnjič mi ga je ena na letališču ponudila (tako malo punčko 2 mesca staro ), pa sem rekla, da raje ne, ker bo najbrž jokala.... Drugače se pa ne sekiram. Gledam naprej in živim življenje s polno žlico. Ko bodo otroci (in prepričana sem, da bodo!!!), jih bom pa ljubila z vsem srcem in vso dušo. So mi pač namenjeni malce kasneje. Čeprav, smo še vedno zelo mlade! Tega ne smemo pozabit. Meni se zdi, da bi me bolj stiskalo, če bi bila stara čez 40. Takrat bi mi pa že malo voda tekla v grlo. Čeprav. Pomoje - kolikor se poznam... in kakor sedaj razmišljam - se mi zdi, da bi rekla takole - če jih pač ne bo, bomo pa drugje našli smisel.
LA VITA E BELLA.
Agnes, pejt na sonček in ne sekiraj se. Tudi otroci bodo prišli. Vse ob svojem času.
Lp
_____________________________
Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
? dej prid naokol, bomo kakšno rekle
, pa bo lažje... dej no...
pa tako lepo slikco maš gor 
...včasih tudi kaka domača živalca pride prav. Nikakor pa ne zadržuj tega v sebi! Boš videla, jutri bo lažje...in 3 mesece je tako malo časa proti celemu življenju - spomni se na to, ko ti bo 
... 
jih je bilo že veliko. Jokaj, kriči, mogoče reskiraj kakšen kozarec, da ga razbiješ. Spusti to jezo in žalost iz sebe, drugače zmaga in te položi. Meni je pomagalo tudi objemanje drevesa, takega čisto mojega, ki je moj zaveznik, moj tolažnik, sem si ga izbrala v bližnjem gozdu. 
Tudi jaz sem poznala solze, jezo, razočaranje ob kupu nosečnic okoli mene - tudi snahe in prijateljic. Pa vendar čas da tudi spoznanje.... Spoznanje, da je lastnega življenja škoda za nenehno bitko za otročka. Da ga je škoda za nenehno bitko s časom in roki in nenehno opazovanje sluzi, znakov.... 
Pa tudi - pred nami je dooolo in vroče poletje, morda zadnje brezskrbno in samsko.... Ali ga ni vredno zajeti s polno žlico? 
tako prijatelljico. 
,in da se potem go ga/jo popestujem počutim veliko veliko bolje. 
že 8 let trudiva, da bi zanosila, vem kako ti je pri srcu. V teh osmih letih sem videla toliko nosečnosti, nekaj v sorodstvu (sestrična), dve moji najboljši prijateljici imata stare otroke 6 in 4 mesece, vidim jih vsak dan, vsakič ko ju vzamem v naročje pomislim, kako bi bilo, če bi bila moja,... vseeno pa jih imam neizmerno rada. Ravno tako kot si ti napisala, je globoko v meni zavist, obenem pa iz srca privoščim, da jih imajo. Prav tako kot praviš ti, se mi vsakič, ko slišim, da je katera znanka noseča, celi dan postopam kot mesečnik, jokam in jokam,... 
da je prva stvar ki jo naredim v službi pogledam na RR če je kje kakšna nova nosečka da se veselim in če je kdaj potrebno da z nekom delim svojo žalost in veselje (sldenjega želim vsem da bi ga bilo največ)... BRAVO punce in ISKRENO se vam zahvaljujem za vsak 
brez vas bi v svojih boji že obupala.... Vem da vse kar ste napisale ni bilo namenjeno prav meni, hotela sem samo povedat da ste pa pomagale tudi meni 
?Mogoče. Taka je namreč usoda,a še vedno se vsaka izmed nas sprašuje ,zakaj ravno jast?Nama je res uspelo v tretje,samo ko pa pomislim da sem dva mesca zaporedoma jokala kot dež ker nama ni uspelo in ker si ga tko želim,na koncu ko mi pa uspe ga/jo izgubim,me stisne pri srcu.Življenje je kruto,lahko samo upamo na najbolše in se veselimo vsakega dne posebej.
,bila sem najsrečnejši človek na tem svetu.Vendar kaj ko sreča ni trajala dolgo v 8tednu je najini 
. agnes sem hotla potolažit, ne pa še kako drugo spravit v jok. 
