|
RE: jok, jok in še enkrat jok... 29.5.2006 14:49:20
|
|
|
|
MjaV
|
Evo, podobna je tudi moja zgodba... Naša je stara tri mesece (pa nekaj dni) in je do pred kratkim skor skos (kadarkoli je bila budna (spala je izredno malo, zbudila se je vedno po 15-20 minutah) in ni bila na zizi ali v avtu ali v vozičku) jokala - zelo pogosto in dolgo tudi v naročju, pa čeprav sem jo nosila tudi obrnjeno na trebušček). Bila sem obupana in imela sem občutek, da ji nisem všeč, ker se je npr pri tašči pa umirila in zaspala. Kaj je bilo, ne bom nikoli natančno vedela, se pa počasi umirja, lahko pa povem, kaj vse sem ukrenila, da je sedaj bolje: - bila sem dvakrat pri različnih pediatrih, pa niso prav nič pametnega svetovali (npr, pa naj bo skos v avtu oz v vozičku, če je tam mirna... mislim, to se mi ne zdi izvedljivo???), tudi nista potrdila, da ima krče, a sem ravno takrat dobila (končno) Lefaxin (zdravilo proti krčem) iz Avstrije in sem ga na lastno pest poskusno dala tamali in od takrat naprej je bolj mirna, manj joka in se jo končno da malo animirat - malo je že tudi starejša in se je začela zanimat za okolico in rokice in končno tudi igrače (a vse to šele po Lefaxinu) - to pomeni, da jo lahko zamotim in jo celo odložim brez joka - nisem se več matrala, da bi jo pestovala (s tem mislim tisto pravilno vodoravno lego dojenčka v naročju), temveč sem jo obrnila bolj pokonci in stran od sebe (z levo podpiram ritko, ki je naslonjena name, z desno pa jo držim) - si zelo ogleduje okolico in ji le tako paše - seveda pa je tako ne morem noskati, kadar moram kej kuhat (drugega mi itak ne znese delat) in sem usposobila nek star vozek, katerega imam za po stanovanju in jo dam not in z nogo "sem pa ke" mal poguncam, da lahko kej nardim z rokami - pomaga, to je dober nasvet, če je drgač otrok bolj zahtevne sorte za animirat - tudi za hranjenje se je uneslo - na začetku je bilo eno neskončno dojenje, pa jok, pa spet..., sedaj počakam, da zizo spusti, podreva kupček, poskusiva še na drugi in ko spusti podreva kupček in ne ponudim več, temveč jo zamotim s čim drugim - torej vse skupaj traja le okoli 10 min. Jeva pa na 2 - 3 ure, a ta ritem diktira otrok (po mojem), ko bo znal, bo tudi tvoj hitreje pojedel obrok... - prebrala sem približno polovico knjige od Pantleyeve: Otroško spanje - brez joka v sanje (naprej mi še ni uspelo ) in po drobcenih koraklcih pričela delati to, kar se mi je prej pri moji malčici zdelo for ever end ever nedosegljivo - da zaspi v posteljici. Pri tem sem ugotovila dvoje: 1. Mala je bila seveda tečna do amena, ker je bila kronično neprespana - iz dveh razlogov - ne zna sama zaspati in jaz, neizkušena mama, nisem spremljala njenih signalov, kdaj je zapana (najdete v knjigi) nisem se je upala "siliti" v spanje, ker sem se bala njenega joka in krog je bil skenjen... 2. tašča jo na tak način ogovarja in ziba in se ne trudi s 100% animacijo (kot jaz), temveč jo v bistvu vedno, ko jo dobi v roke, uspava. Tako je tamala seveda utihnila pri njej, saj je bila takoooo zasapana!!! (Tako asociacijo na spanje je dobila). In sem si tako pozdravila svoje komplekse, da ima taščo raje kot mene... - nehala sem se je bati oziroma njenega najmočnejšega orožja - joka Zaključek - najbolj pomembno je, -da je sit (to veš iz podatka o tem, kako otrok napreduje, naj pa posvarim pred prehitro uporabo nasveta ene izmed predhodnic, da poskusiš z adaptiranim mlekom - kadakoli bo otrok siten, bo hotel jesti na talažji način in to je flaška, čeprav bo v dojki dovolj mleka - to vem iz lastnih izkušenj, saj vedno, ko je sitna, noče jesti iz tadesne dojke, kjer je slabši "pretok", če bi pa lahko, pa vem, da bi "izsilila" tudi flaško - tu je potrebno tudi malo mamine trme) -da ni bolečin (to smo uredili z zdravilom) in -da je otrok naspan; zato jo sedaj kakor se da pogosto uspavam, da le vidim, da postane sitna, ali pa da si mane očke ali pa kaj podobnega - tudi tisto fazo, ko se po 20 minutah že zbudi, se sedaj trudim odpravit in upam, da počasi napredujeva (tudi to sem pobrala v omenjeni knjigi). Tašči pa namignem, da ni treba, da pri njej vedno zaspi (da bo dobila kako drugo asociacijo na sapnje kot le njo)... Po stanovanju se premikava v vozičku (da ni res ves čas na rokah)in včasih tudi tako zaspi. Ko spi manj ropotam (prej sem pač hotela, da se navadi na hrup, a sem odnehala, le da se mala naspi). Trudim se uvesti neko rutino (to je šele projekt v začetni fazi) za spanje (tudi to je po knjigi) - a ne preveč togega, saj smo sicer zelo aktivni in poleti za nas ni nobene rutine - ne s hrano, ne s spanjem... ne želim, da bi se s tem omejevali. Torej počasi jo začenjam polagati v posteljico budno (to se mi zdi ključ do celotenga uspeha pri spanju, saj otrok, ki ne zna zaspati sam, tudi čez dan ne uspe zaspati tako dolgo, da bi se spočil - razlago za to najdete v knjigi (uf celo reklamo bom naredila)) IN počasi uspevava. Res! Saj vsak dan & večer ne gre in jo potem vseeno nosim v naročju, da zaspi (prej je to pestovanje v joku in kričanju trajalo po cca 2-3 ure (groza!!!), sedaj pa bistveno manj in tudi kričanje ni več tako intenzivno, če sploh je. Ugotovila sem, da je pomembna tudi umirjenost staršev in odločna drža - in predvsem mora it stran tisti notranji prikriti strah, da bo otrok katastrofalno razvajen. Ne se sekirat že za vnaprej. Bo že - hkrati pa potihem izkoristit vsak trenutek otrokovega razpoloženja za doseganje vzgojnih ciljev (npr, kadar zvečer ni jokava jo dam v posteljico in prižgem vrtiljak, in čakam, kaj bo. Enkrat je sama zaspala (po 40 minutah vrtenja ), drugič sem vrtiljak ugasnila in jo mirila z božanjem in šepetanjem (prej to ni bilo mogoče, saj še mojega petja ni slišala, ker je kričala) in je zaspala (no, sama je doslej zaspala le dvakrat), drugače pa jo nosim, da se umiri (včasih mora podreti kušček in se potem kmalu umiri), pa jo dam v posteljico in potem pustim, da se začne jokat, pa zopet dvignem in umirim... in tako vztrajno delam že dva tedna in sem skos zraven in je ne pustim v joku (tega nasveta, ki je najlažji in najbolj pogost, upam, da ne bom nikoli uporabila, bom raje zraven nje vse večere in vztrajno poskušala na manj travmatičen način pokazati, da se zna sama umiriti in zaspati). Res zaradi tega nimam časa za TV ali kaj drugega... ampak po mesecu, dveh takega drila verjamem, da bo njeno spanje steklo. Sicer pa kasneje. Enkrat bo, če ne prej, ko bo pri njej fant... Jah, kadar se spravim pisat, je to roman - že to je dokaz, da so se razmere pri nas unesle, saj prej ni bilo časa spoh za računalnik, sedaj pa mala pridno pančka in najlepše pri vsem tem je to, da, ko se bo zbudila, verjetno ne bo tako sitna (no ja, malo jo danes vseeno tudi vreme daje, ko je dež ) Lep pozdrav vsem in upam, da sem malo pomagala s svojimi dognanji (s pomočjo omenjene knjige, kjer sem izvedela, kako otrok spi in kaj potrebuje za zadovoljiv spanec), upam tudi, da sem vlila malo volje, da boste lažje preživeli tele krizne čase...
|
|
|