Jesica
|
Drage nosečke, mamice!
Sem doma. Res je lepo prebrati vsako čestitko in hvala vsaki posebej, ki se je spomnila name.
Zdaj pa še moja porodna zgodba: V petek, 23.2., mi je odtekla voda, bila sem doma, poklicala sem rešilca in čez uro in pol sta bili tamali že zunaj. Ko sem prispela v porodnišnico me je pogledal dr. Cerar, videl je izpad popkovnice (kar je nevarno,ker se popkovnica stisne in ni dovoda kisik), padla mi je že skor ven, Cerar je zaklel, poklical sestre, vrgli so me na voziček in takoj CR. Vse je bilo en, dva, tri. Še dojela nisem. Mož je bil itak bolj zelen, kot jaz.
Najprej Lara, 1130g, potem Nika 1120g. Vsaka 38 cm. Rodila sem 30 5/7. Vse je ok. Res je 2 meseca prezgodaj. Hvala bogu sem en teden prej dobila injekcije za razvoj pljučk.
Ostala sem 14 dni v porodnišnici, da sem res dobro okrevala. Ta mali dve sta v inkubatorju. Tiste, ki ste imele nedonošenčka, veste kako je. Jaz sem bila na inkubator res psihično pripravljena, sem ga pričakovala, pa me je še vedno mal sesulo. Ampak sem pozitivna, optimistična. Ta mali sta zdravi, nobene terapije. Sedaj po 14 dneh imata že 150g več od porodne teže. Dihata sami, ni treba dovajat kisik. Jesta po sondici in Nika je še poleg tega na infuziji, Lari so pa danes odklopili infuzijo. Tudi lepo odvajat blato, črevesje je zalaufalo.
Jaz črpam mleko, ki jima ga potem dajo. Po 2 tednih sem se naveličala bolnice in šla domov. Sedaj hodim vsak dan tja in prinašam mleko. Danes smo jih tudi že kengurujčkali (otroka ti dajo na gola prsa za kako uro ali dve).
Če berete moje 'nosečniške poste' boste videle, da so mi na začetku vsi G. svetovali splav. Nosila sem monohoriata in monoamniata (ena posteljica, skupna vreča-brez pregrade). Potem je Cerar v 11t videl pregrado, v 18t je pa ugotovil, da se je zmotil. Pri porodu se je izkazalo, da sta bili res monoamniata in to da mi je odtekla voda-to je bil božji dar. Vprašanje kaj bi se zgodilo kasneje. Cerar mi je namreč povedal, da sta bili monoamniata in čist zafeljcani med sabo s popkovnico. Ena in druga popkovnica sta imeli med sabo vozelj.
Za konec, mislim, da sem rojena pod srečno zvezdo. Na začetku cela drama okol teh monoamniatov (no, dobr, sedaj razumem dohtarje, zakaj so me svarili, ker je res rizično). Ampak meni se je dobro izteklo. Ta mali sta enojajčni. Sedaj bo treba zborbat še 5-6 tednov oz. mogoče kaj manj. Vesela sem, da jima ni nič, samo 'dozoreti' morata. Je psihološko mal naporno, če imaš otroka nedonošenega, ampak to je tema za kak drug forum. Kot sem rekla, se ne pritožujem, ampak sem srečna, da se mi je vse skupaj izšlo. Punci pa rabita samo čas in dodatne grame. Jupi!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Laro in Niko.
bravo bravo punce in oči! Vse bo O.K, držim pesti za vas in vam želim vse dobro!
in en lubček!
