janca
|
Lara .Mogoče bom tut jest kj sabo nesla. Jaaa, sam nevem kaj, k ne znam šparat.
No zdej pa mal resnosti.
No tko. Ko sem bila s prvim "moŽem" (nič poročena), sem šparala kot norec. Kokr se je le dalo. Odrekanja na tone. Kupili smo novo stanovanje pa avto pa nevem kva še vse. In trapa zaljubljena sem dovolila, da je bilo pisano vse nanj. In kaj se mi je zgodilo? Po približno trinajstih letih sem spakirala, kar se eno popoldne da, popokala mulce in šla. In kaj je bilo z mojim šparanjem? Nič, ostala sem brez ficka. Po parih letih tožarjenja sem pač dobila svoj delež, pa še odvetniki enega. Mi je pa bilo žal, da si nisem ustvarila črn fon. Sam kaj si morem, si nikoli ne bi mislila, da bova šla kdaj narazen. Pol nisem mogla šparati, ker nisem imela česa, saj je bilo komaj za sproti.
Zdaj pa, ko sem si ustvarila "novo življenje", pa bi lahko, vendar nočem, si rajši privoščim lagodno in udobno življenje. Niti pod razno nočem vlagati v sklade ali delnice ali nevem kaj še? Bog ve kaj nas čaka jutri. Mogoče nas več ne bo. Je pa čisto drugačen moj mož. Špara kokr se le da. No ja, mogoče je pa res dobro da je nekdo šparoven. Jst pravim tako, dokler si zdrav in lahko delaš se da preživeti, ko pa enkrat ne moreš več potem pa itak drugi poskrbijo zate. V praksi vidim da je tako.
Kar stemni se mi pred očmi ko gledam svoja starša. Še zdaj garata (sta že v penziji) kot norca. Sam nevem za koga. Mogoče pa mislita, da bosta kaj s sabo nesla ? To jima tudi večkrat omenim. Pa nobenega haska. Že vesta zakaj.
No pa ste slišal moje mnenje. Hura, dejmo zapravljat
|
Natisni
pa spet ne more. Mislim. 
. 
