ronja
|
Sem brala ravno, ko se je Lejla rodila - je vedno zvečer zaspala na meni, medtem, ko sem to brala . Prebrala sem jo pa hitro, ker me je potegnila. Se mi zdi večina kar razumljiva, enih stvari pa ne štekam, recimo tega, da je boljše rečt: "Hočem, da narediš to in to" kot pa "želim2 ali pa "prosim, naredi to in to". Ampak ajde, meni je dosti vseeno, kako rečem. Sva se z lubijem potem dostikrat zafrkavala na to temo, ko najin takrat 18 mesečni otrok ni glih ne vem kaj ubogal samo "hočem" ni nič pomagal , je bila očitno še premala za te besedne nianse . Zdaj pa zaenkrat nimava problemov z nobeno kar se vzgoje tiče, ne vem, najverjetneje sta pač še premali, da bi imela kake težave z njima (starejša ima 2,5 let, mlajša 1 leto), mogoče pa kaj pomagajo tudi knjige, vsekakor ti ta knijga da mislit, to je pa tudi nekaj. Sem prebrala vse njegove knjige in mi način razmišljanja odgovarja, prav tako od Pentleyeve. Da pa bi se vsega strogo držala - to pa ne. S čimer se strinjam - da, za ostalo pa uporabim svojo pamet. tako nekako tudi jaz. In res je, tudi on tako pravi: recimo za zbujanje otrok zjutraj: pravi, da če jih zbujaš z nasmehom na licu in imate svojo rutino, da se skup zbujate in crkljate, super, naj le ostane tako. Če je pa zbujanje živčna vojna, da jih moraš ne vem kolikokrat budit in si zato že navsezgodaj slabe volje, ker pač mulci ne vstanejo, potem pa naj se lepo sami zbujajo, pa čeprav bojo zato parkrat zamudili v šolo. Meni se je zdel praktičen del o osamosvajanju 2 letnikov. Da jim je treba pustit, da vse sami, kolikor se le da in si pač vzameš čas, ker bojo pač seveda vse naredili počasneje. Jaz to res upoštevam in se mi zdi, da se dejansko obrestuje - Ronja res nima čisto nobenih izpadov, pa res je zelo samostojna za svoja leta (tako pravijo vzgojiteljice, babice, ipd... sama težko primerjam, ker je pač ona moja prva). Lahko pa je vse skup samo karakter (čeprav je prej kazalo na čisto drug karakter, veliko bolj trmast, zdaj je pa taka pridna pa nežna ratala...), lahko pa vzgoja tudi kaj pripomore. Dobra vzgoja verjetno škodit ne more. Otrok mora imeti "šefa", ki ga vdi po poti življenja. Ne da se vse na zelo mehak način rešit. Včasih je potrebno povzdignit glas, včasih posedet otroka na stol da se umiri in v najboljšem primeru mal pomisli zakaj tam sedi. Včasih mu je treba vzet igračo in pospravit za določen čas, če z njo neprimerno ravna. Saj mislim, da takih stvari ne prepoveduje. Pravi, da moramo otroku pustit proste roke pri njegovih bioloških potrebah (koliko bo jedel, kdaj bo šel spat, ipd...), ampak da mu pa moramo postavit meje in da bi morali otroci večkrat slišat besedo ne. Pa da ga odneseš stran, če dela štalo ipd... to je celo dal kot primer v knjigi... Ga ne zagovarjam 100%, da ne boste mislile, kakšne ideje so mi mal hecne ali mimo, ampak večinoma se mi zdi pa, da ima point.
|