Abby
|
Moj prvi porod je bil super. Brez EA in tudi drugič je nočem. Ob treh ponoči me je zbudilo odtekanje vode (dobesedno čutila sem, da je nekaj steklo ven in sem seveda takoj vedela, za kaj gre), potem sem zbudila vse domače in smo se začeli odpravljati v porodnišnico. Malo pred peto zjutraj smo bili pripravljeni za na pot, poslovila sem se še od psa, pa smo šli. V bolnico je naju z možem peljala moja mati, da naju je lahko odložila pred vhodom in je mož šel kar z mano gor (pa še boljše vozi, kot on).
Po poti do oddelka me je zvilo od strahu in sem se bridko razjokala, vendar me je najprej potolažil mož, potem pa še prijaznost babic. Ko so me pregledali, so ugotovili, da sem odprta 1cm in imam popadke, ki pa jih nisem čutila. Šla sem v porodno sobo, kjer me je čakal mož, ki mi je potem delal družbo do treh popoldne. Potem so prišle v službo neprijazne dopoldanske babice, ob sedmih so se pa začeli boleči popadki. Cel dopoldan se je malo vlekel, ampak je pa bilo dobro, da sem prebedela večino noči: od utrujenosti sem zadremala in to mi je pomagalo, da sem se sprostila in dovolj odprla (strah je grozen zaviralec poroda). Skratka, kar naenkrat je bila ura že čez eno popoldne in kmalu je prišel čas za pritiskanje. Dvakrat sem pritisnila, pa je bila punčka zunaj. Mimogrede, želela sem si punčko, in ko so povedali, kaj je, sem si oddahnila, kot še nikoli v življenju.
Na kratko povedano, če bi bila stoodstotno prepričana, da ne bo drugi porod nič težji od prvega, bi zaradi mene šla še ta hip rodit. Seveda pa se zavedam vseh možnih komplikacij in težav, zato me je že zdaj pošastno strah, še bolj, kot prvič.
Epiduralne pa vseeno nočem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
