Anonimen
|
Ker sem živela pri starših (tako s svojo mamo in njenim partnerjem kakor nekaj časa tudi z družino bivšega moža), lahko mirne vesti rečem, da tega ne bi ponovila nikoli več. Vsa čast moji pokojni mami, ampak za pod isto streho pa nisva bili že od mojega 15-ega leta dalje.
Medgeneracijski prepad je večinoma prevelik, da bi obe družini (starejša in mlajša) lahko "normalno" (za obe strani) funkcionirali pod isto streho. Starejši so bili vzgojeni drugače in se težje sprijaznijo ali navadijo na navade mlajših, ne glede na to, da gre za lastne otroke.
V tvojem primeru... v osnovi ni pravzaprav nič narobe. Imate takorekoč zastonj streho nad glavo in to stabilno (brez strahu, da bi pristali na cesti), kar je v današnjih časih vredno zlata. Tvoj mož ima službo, katere plača očitno zadošča za preživetje cele družine (tudi to je že redkost danes). Imate stare starše, ki imajo čas in voljo paziti na otroka. Brez poznavanja ozadja bi se lahko rekla - ja kaj vam pa manjka?
Ampak očitno pa je tudi, da ti s tem nisi zadovoljna. Jaz o depresiji sicer ne bi govorila, ampak predvsem o tem, da to ni tisto, kar si ti želiš. Zdi se mi, da trenutno pač še niste v situaciji, ko bi lahko ali ti ali pa tvoja družina kot celota živeli tako, da bi bila ti zadovoljna. Kajti šele, ko boš ti zadovoljna, bodo lahko zadovoljni ljudje v tvoji bližini. To velja tudi za moža in otroka.
Ti želiš, da bi živeli sami ali pa vsaj fizično ločeni od staršev. Vendar ti je očitno jasno, da vam to po finančni plati zaenkrat še ne znese. Torej nima smisla, da obupuješ nad trenutnim stanjem, ampak je veliko bolje, da začneš čimprej in čimveč in čimbolj delati na tem, da finančno pripomoreš k temu, da greste na svoje. Drugače žal ne bo šlo (razen, če zadanete na Lotu). Poleg otroka in študija je umetnost še delati (govorim iz izkušenj), ampak se pa vseeno da. Razmisli v to smer.
Da je pogovor s starši nerodna zadeva, mi je čisto jasno. A pa je izvedljivo, da se jim vsaj izogibaš, kolikor se le da? Predvidevam, da tako ali tako nisi stalno pri njih ali oni pri vas, ampak očitno so še tisti stiki, ki jih imate, odveč. Ne bom ti rekla, da si nehvaležna ali kaj podobnega, ker vem, da to ni res, samo tvoje želje se pač ne ujemajo z njihovimi.
Težko kaj konkretnega svetujem, ker nimam teh problemov. Mislim pa, da bi bila jaz na tvojem mestu večinoma v svojem gospodinjstvu (ko bi bila doma). Doma je pač vedno nekaj za počet in mi zagotovo ne bi bilo dolgčas. Pa če je mož doma ali ne. Ko bi šla ven, bi se pa pač do nadaljnjega sprijaznila s tem, da se bom s starši srečala. Pozdravila bi jih in odbrzela naprej. Če ne drugače, pa z izgovorom, da se mi mudi. Bi že preživeli.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
lupceka...in ne morem rect, da jih ne sme zanimat kaj se z nami dogaja. predvsem pa obozujeta 
), pa še nadstropja zase nimamo, tako da se vsaj za to lahko potolažiš, da veš da se lahko vsaj zakleneš. Mi smo pred tem imeli namen živeti tukaj vendar, ne bo šlo, vedno smo pod kontrolo in vedno nam kdo tako nenapovedano vdre v našo kuhinjo ali dnevno sobo
, sam kar je preveč je pa preveč. Ji to povem pa se nekaj časa muha potem pa ji je žal in pride čez nekaj časa s kakšnim priboljškom na obisk 
kam šla se je tud namuhala, kaj vem zakaj. Jaz ji nisem kriva če ona noče it nikamor. do ![]("http://bd.lilypie.com/flhDp2/.png")
finiširava stanovanje ki ima popolnoma ločen vhod in obisk v copatah NI možen. 
