Anonimen
|
Tako kot sem napisala v naslovu, vsega imam že poln kufer in tako se počutim, da mi ni več niti za jokat. Mogoče sem s eže tako utrdila, tako navadila vsega hudega, da se lahko še le smejem. Ampak srečna pa nisem in nikoli ne bom - ali pač? Z možem sva poročena komaj eno leto in že gre vse narobe. Saj briljantno s enekaj nisva razumela nikoli, vedno je prihajalo do nekih kiksov, ampak zdaj jih je vedno več in to samo zaradi njegovih besed, ki bolijo. Nič drugega. Mi pomaga, otroka ima strašno rad, je odprt, komunikativen, super za družbo, odkrit in zanesljiv! Ampak te njegove besede, zbadanja..........ne morem več! Jaz pa si to tako ženem k srcu - menda preveč - in ne najdem izhoda. Na osnovi čustvene inteligence bi se morala jaz spremeniti - odnos na splošno, da bi bil on tudi drugačen. Mogoče je teoretično to res, a v praksi je to vse tako hudo, prehudo, ker enostavno ne morem biti tiho, ko mi reče kaj žaljivega, mu butnem nazaj in ga še bolj užalim in potem žaliva eden drugega. Ko gledaš to vse skupaj, se zdi, da sva na tekmovanju, kdo bo koga bolj. Kolikor sem ga prokužila je tak tip človeka, ki se razburi in začne z žaljivkami takrat, ko se najino razmerje obrne, da "sem jaz glavna". Kot da naredi en klik v glavi ups, zdaj pa ona nekaj mene komandira, jaz pa že ne bom copata in se začne....... Najbolj me boli, ko reče kaj preko moje mame. Res je, da moja mama nima zavidljivega karakterja, tudi njega je že enkrat v drek potisnila in to ji ful zameri, nikoli nas ne povabi tja, okrog hodi s kolegicami in si med vikendom ne kuha zase, gre ven jest, ker živi sama. Zaneljiva tudi ni, imela pa je sedaj enega prijatelja, s katerim sta skupaj, pa nista, pa sta....in moj mož ko se skregava začne, da je pr....in ku......(no, saj to je eno in isto), pa vse slabosti, ki jih ima, pa kako da me je vzgojila itd........Tudi jaz nimam najboljšega mnenja o moji mami, jo pač vzamem taka kot je, ampak še vedno mi je mama in ne dovolim, da mož govori čez njo. Potem pa pravi, da z mamo držim, ne z možem itd.... Včeraj pa sva se zgrabila za en banalen primer, ampak ker ni bilo prvič okrog podobnih stvari, imam že vsega tu gori. Namreč likala že res nisem en teden in se je kar nabralo, tako da "moj mož nima več kaj za oblečt". Bi likala med vikendom, pa moram skozi otroka imeti, ki še je majhen in zraven njega ne morem, ko pa spi, pa kuham...Včasih pa sem zvečer tako utrujena, da mi res ni, saj ponavadi kuham za en dan naprej in ko otrok zaspi ob osmih, grem kuhat, pa d abi še potem likala....no way. No in včeraj si naredim plan, da vse pospravim popoldan, si operem lase in skuham (mož je z malim šel ven na sprehod za eno uro), potem ko prideta, dam otroka spat in grem likat. Prideta domov in pravi mož, če sem zlikala. In sem mu povedala, kaj sem delala in on v zrak, da sem zanič, da nisem vredna pečenega groša, da kakšno babo ima, da bo mami nesel perilo in si sramoto delal, da mu žena ne lika itd.itd. Pa sem pop.... in mu rekla, da zdaj pa mu iz inata ne bom zlikala, naj si sam ali pa naj odnese k mami, da sme imela v planu zdaj zvečer, zdaj pa ne bom, da bo videl, kaj je to ničvredna baba. In mu nisem in mu tudi ne bom, čeprav me malo že danes muči, da bi mu, ampak ker sem takšen principelen tip, bi mi to bilo ful ponižanje. Pa še pred njim, ker likam v dnevni sobi - še to mi je muka, ker on leži na sedežni, gleda TV, še zaspi zraven, jaz pa likam. To me še bolj razkuri, ko me bolijo noge in sem že tako zmantrana zvečer, jaz delam, on pa leži, brrrr. Kaj bi ve naredile na mojem mestu????
|