Anonimen
|
V tistih časih (ja, to pišem, kakor da bi od tega minilo že 100 let ) se pravzaprav nisem dosti razlikovala od današnje Kerense. Karakterno in vizuelno. Vedno sem bila med manjšimi, odkar pa ne rastem več (razen na jeziku ), merim slabih 165 cm. In že odkar pomnim, tehtam nekje okrog 50 kg. Rodila sem se s črnimi lasmi (po semenodajalcu - pač mu ne morem reči oče, ker mi to nikoli ni bil) in modrimi očmi. Lasje so mi z leti nekoliko posvetleli in obstala sem na rjavi barvi, mojim očem pa se je primešal še odtenek sive. Skratka - dolgčas. In nekje sredi časov, opisanih v prejšnjih poglavjih, sem ugotovila, da moja betica potrebuje malce poživitve. Prvi eksperiment je bil z rdečo barvo, odtenka mahagonij, ki se me je držala več kakor eno leto. Seveda "home-made-barvanje", s polno packanja naokrog in z nekaj barvnimi lisami okrog ušes in na čelu. Ampak smo preživeli s pomočjo dekorativne kozmetike. Drugi korak so bile oči. "Ne tič, ne miš", bi se lahko reklo tisti mešanici modro-sive barve. In je Kerensa lepo odkorakala v Optiko Pirc na Dunajski cesti (tam pri poslovni stavbi od Mercatorja) in si za nekaj tisočakov naročila mehke kontaktne leče safirno modre barve. "Zihr je zihr", pravijo, in sem vzela tiste, ki se uporabljajo "kao" samo en mesec. Če slučajno kaj ne bi bilo v redu. Uspešno sem preživela prvi šok pogleda v ogledalo z eno samo lečo v očesu. Modra je zažigala! Naslednji dve leti si me je večina ljudi (no, ja, predvsem tipov) zapomnila po barvi oči, ne po imenu. "Ej, a kej veš, kje je una, k ma tolk čudne plave oči?" Ta stavek je bilo neštetokrat slišati... Pa tudi s tistimi čudnimi cunjami, skreganimi z vsako modo (tudi s tisto izpred 2. svetovne vojne ), ki mi jih je nosila mama iz Trsta, je bilo treba nekaj narediti. Na srečo je vedno ostal kakšen tolarček od plače in BTC je bil prava vaba že takrat. Obstajali sta samo Hala A in Hala D (takrat še brez Emporiuma, seveda), ampak tako zelo slabo založeni pa spet nista bili. In še danes se spomnim prvega kosa oblačila, ki sem si ga kupila s svojim denarjem. In ta kos je še danes v moji omari, zavit v polivinil, in ga sploh ne nosim več. Pa ne, da mi ne bi bil prav, ampak to je "uspomena na prvu ljubav". Ja, to so rdeče kavbojke znamke Sexes, kupljene v pritličju Hale A v BTC-ju za 4.990 SIT! Seveda sem jih morala imeti, če jih je pa imel tudi Gams! Te kavbojke niso nikdar videle pralnega stroja, ampak vedno samo čistilnico. Nosila sem jih na Cankarjevo ulico v Ljubljani, kjer so mi jih očistili, posušili in zlikali v enem dnevu, cena pa je bila večinoma okrog jurja (takrat - danes je vse cenejše). Stil oblačenja? Ja, že takrat je bil odvisen od razpoloženja. Doma sem se vedno najbolje počutila v trenirki in mikici s kratkimi rokavi. Barva, material in ohranjenost niso bili pomembni. Samo, da je bilo celo (in večinoma čisto), pa je bilo v redu. Kadar sem šla v službo ali v šolo, so bile kavbojke vedno številka 1 (z izjemo tistih od Sexes-a sem nosila modre ali črne), zraven pa različni dodatki. Poleti mini majčka brez rokavov in nad popkom, spomladi in jeseni kakšna srajca z ovratnikom, zavihanim navzgor (ni kaj, frajer je treba bit, pa pika), pozimi pa puli ali pulover s puli ovratnikom. Če česa nisem mogla videti, so bile pa to majice ali puloverji z izrezom na V. In tega še danes ne oblečem za noben denar, pa če cunjo skreira sam Valentino ali Versace! Ko smo šle pa babe ven, sta bili pa dve varianti. Če smo šle samo žurat, je bil ponavadi na vrsti "kavbojski stil". Jeans hlače in jakna, čez jakno brezrokavnik iz semiša, srajca in seveda "špičaki". Če sem bila dobre volje, sem si okrog vratu zavezala še rutko. Kadar smo šle pa "lovit nasprotni spol", je bilo pa seveda drugače. Kavbojke so postale elastične črne hlače, usnjen pas se je začel svetiti, srajca je izgubila rokave in dobila push-up podlogo, če bi me pa od zadaj kdo kresnil po betici, bi mi pa spredaj maska padla s ksihta... Črna barva okrog oči je bila obvezna oprema safirno modrih kontaktnih leč. Barvi sta se noro ujemali, še posebej v kaki diskoteki, ko se vse, kar je belo, pod tistimi lučmi sveti neonsko modro (mislim na beločnice v očeh). In še danes prisegam na černo maskaro, črno barvico in črn eye-liner. In vedno sem bila stranka L'Oreal-a. Tudi danes. S pudrom mislim, da nisem pretiravala (ne s tekočim, ne s tistim v kamnu), sem pa vedno izbrala svetlega in za lica odtenek temnejšega. In glede na to, da sem imela vedno "fajn napackane" oči, sem imela pač ustnice toliko manj. Nekaj barvnega lip-glossa ali kakšna šminka, ki ni pretirano bodla v oči, pa barvica naokrog in to je bilo to. Parfum? Od nekdaj Vanderbilt! In to tisti prvi, ta star, v svetlo-vijolični embalaži. Vse novejše različice so v kur**. Še danes je enkrat na dva meseca (vsaj) obvezen. Deodorant? Normalno, da tudi Vanderbilt. Ko je pa zmanjkalo denarja, je pa zdaj tudi Mercatorjev dober. Čevlji? Če niso bili "špičaki" ali navadni supergi, potem so preostali samo še visoki škornji s peto in debelim podplatom, ampak varno skriti pod kavbojke ali hlače (da ni izgledalo preveč kur***sko ). No, pa saj podplati niso bili "rejversko" debeli, ampak približno toliko, kot kakšni Yellow-cab. Uau, kakšna primerjava... Moje prehranjevalne navade se prav tako niso veliko spreminjale. Stanje pri štedilniku se mi je od nekdaj zdela popolna izguba časa. Zakaj bi dve uri kuhala govejo juho, če jo pa lahko v 10-ih minutah naredim "iz vrečke"? In zakaj se zafrkavati s praženjem mletega mesa, če pa lahko odprem "ragu"? Seveda temu podobne stvari samo v primerih, ko je pač bilo treba vsaj nekaj časa stati pri piskrih in ostalem. Če pa ni bilo res ekstra nujno, potem se pa je zunaj, a ne? Drugi ti skuhajo, drugi ti postrežejo, drugi pomijejo za tabo. Zakaj bi se matral še s tem? Dala bi Nobelovo nagrado tistemu, ki si je izmislil samopostrežne restavracije! Ena prvih je bila tista pod Maximarketom v Centru Ljubljane. Od tam se je odkorakalo v pizzerijo na koncu podhoda (hudiča, da se ne spomnim imena!), kasneje pa že v Sparovo restavracijo v City Parku. Aktualna sta bila seveda Dairy Queen in kasneje McDonald's, pa tudi slavno-propadli "burekaš" na glavni postaji (spomnim se napisa:"Danes burek ni - peč pokvarjen - šrauf odpadel" ) in nato horse-burger v Tivoliju. Najprej si nisem predstavljala, da bi jedla konja, pa sem žvečila samo tisto zelenjavo "vegi-burger", potem pa, ko sem uspela pojesti mesni sir, za katerega nikoli ne bom razumela, zakaj se mu tako reče, sem pa še konja požrla . Prva glasba, če odštejem tiste "Čestitke in pozdrave" na Val-u 202 , ki sem jo poslušala, je bil seveda, kdo drug kot - Michael Jackson. Tip je bil svoje cajte pač frajer, nimaš kaj. Imela sem vse kasete, polno sobo posterjev in malo morje map s slikami. Majica in zastava sta bili obvezni. Kar na lepem pa se je potem pojavila "vojna" med oboževalci Guns'n'roses in New Kids on the Block. To so še na TV-ju tako forsirali, da si se za nekaj enostavno moral odločiti. In jaz sem se za New Kids-e. Kot mladi najstnici se mi je zdelo, da so vsaj nečemu podobni (kakšnih hudih plačtonsko-slikovnih ljubezni pa ni bilo). Ne pa Gunsi, lepo prosim, vsi zaraščeni in z lasmi do riti! Muzika mi je bila pa čisto cool. In ker se kot najstnica v najmanj enega zvezdnika pač moraš zatreskati, je bil to pri meni igralec Gary Cole. Močno dvomim, da ga katera pozna po imenu, ampak tiste, ki ste pa vsaj približno moja generacije, se boste pa spomnile, ko je imela TV Ljubljana (ja, takrat še ni bila TV Slovenija) nočni program, ki se je imenoval Sova. In tam so vrteli nadaljevanko Polnočni klici (naslov v originalu je bil Midnight Caller). O tistem radijskem napovedovalcu Jack-u Killian-u, ki je stalno flirta s svojo šefico (igrala jo je Wendy Killbourne - mater, kakšen spomin imam za traparije, ej! ) in je v vsaki epizodi rešil še kak kriminalni primer. In na koncu nadaljevanke se je vedno poslovil z besedami:"Goos night, America, wherever you are." Saj se spomnite, a ne? No, v tega trotla, ki bi mi bil 3x lahko fotr, sem bila pa zacopana do ušes in še kakšen meter ćez. Skoraj eno leto je trajalo, da sem se "odljubila". Kako trapasta sem se potem zdela sama sebi, je pa logično, a? Za nostalgijo pa še danes rada pogledam kakšen njegov film, ko v Pilot-u zasledim, da on igra. Hobijev sem imela pa od nekdaj veliko. Zbirali smo vse mogoče (in nemogoče ) in mislim, da so bili to začetki mojega sindroma "hrčkarjenja". Najprej smo imele punce neko obdobje, ko je bilo moderno zbirati vse o supermodelih (takrat se je ta izraz sploh pojavil za manekenke). Vsaka si je izbrala eno in potem smo tekmovale, katera bo o njej izbrala več. Jaz sem imela Claudio Schiffer. Bile smo prave modne strokovnjakinje. Ampak sčasoma sem ugotovila, da mi stil Barbike ni všeč (vsaj realno ne, za pogledat pa je, no). Ravno v tistem času je bilo neko tekmovanje za Supermodel Slovenije, kjer sta zmagali melanija Knavs in Martina Kajfež. Zanimivo, kje sta danes, kajne? Po supermodelih so na vrsto prišle malenkosti. Stekleničke od parfumov, pisala, znamke, pisma, razlednice, kovanci, plišaste igračke in podobna navlaka. Nekaj od tega še danes vlačim za sabo, kamorkoli se selim , Kamikaza pa vpije, da nam polovico stanovanja zaseda nepotrebna šara. Kaj češ - dedc pač ne razume situacije. Kasneje smo, glede na to, kaj smo vozili, zbirali avtodele. To je bila bolj nuja kakor hobi, saj so nam avtomobili razpadali skoraj na vsakem ovinku. Na srečo je bila Ljubljana (in je še vedno) polna starih, zapuščenih avtomobilov, in kamorkoli si šel, si našel najmanj enega tiste znamke in modela, ki si ga vozil ti. Orodje je bilo vedno pri roki, skupaj z baterijo, in ponoči smo se prelevili v prave avtomehanike. Luči, brisalci, gume s feltnami, lonci za auspuh, če nam je uspelo odpreti pokrov, pa tudi deli za mašino. Pa ogledala, seveda. Danes nimam več jajc za kaj takega, drugače naša Škoda ne bi bila tam, kjer je, in takšna, kakšrna je. Glasba je bila pa stvar razpoloženja. Nekaj je sicer vedno prednjačilo, ampak sem pa vedno "prebavljala" vse, razen heavy-metala in jazz-a. To pa ni šlo. Najprej Michael Jackson, potem New Kids on the Block, kasneje Take That, potem je prišel ven tisti prvi slovenski techno, potem pa je k nam prilezel "balkan", ki me je pa zasvojil. Najprej Sandi (Kad srce kaže da) in Toni Cetinski (Totalno sam lud), kar smo poslušali v Turistu in v Dakoti, potem pa se je nadaljevalo z Alko Vuico (Laži me) in E.T.-jem (Tek je 12 sati) in še kasneje Colonio. Magazin je bil seveda stalnica (ko je še Danijela pela v skupini), odkrili pa smo tudi yugo-rock. "Sanjao sam moju ružicu", pa "Pišonja i Žuga" in po vojni na Balkanu tudi Thompson ("Bojna Čavoglave" in podobne). Uff, kakšni spomini... Na balkan-žurih po Sloveniji pa seveda Dragana Mirković ("Tužan je život moj" - da crkneš od smeha ) in Dr. Iggy ("Zar nije te stid"), pa Moby Dick ("Kralj kokaina" - pa ga nismo nikoli poskusili, no, vsaj jaz ne) in seveda jugo-legende "Đurđev dan" in "Lipe cvatu". Jao, kakšni žuri so bili to! Razbitih kozarcev na srečo ni nihče štel...
|