Gina
|
Eh, draga moja, več kot pol žensk bi napisalo enako, če bi imele tvoje misli v svoji glavi. Hočem reči, da jih veliko dela enako mnogo kot ti, ampak da vendarle niso nesrečne. Kje bi bil vzrok temu? Jaz mislim, da je partnerstvo nekaj, kjer se morata oba trudit in da ženske prevečkrat kar delamo in delamo in potem pirčakujemo točno enako stvar nazaj. A veš kaj bi jaz naredila na tvojem mestu' Najprej bi nehala tolk pucat in pospravljat, pa bi si najela eno, ki malo spuca 1x na teden. POtem bi otroke kdaj dala v varstvo, potem bi zmanjšala vrt, če se ti zdi, da imaš preveč dela z njim, še prej bi zmetala stran vso šaro, ki jo samo pucaš in prekladaš, v bistvu ti pa ne koristi. POtem bi se pa malo bolj posvetila odnosu med mano in možem. Malo več bi se pogovarjala, malo več bi izkoristila skupne trenutke, malo več bi se organizirala, da bi kaj lepega skupaj doživela in jaz bi bila jaz. Ne bi pričakovala samo od moža to, da se spremeni, jaz bi se spremenila iz tečke, ki samo pospravlja in skrbi za družino, v malo bolj veselo žensko, ki jo kaj veseli in ki je rada s svojim možem in ki ji je z njim fajn.Kaj pa potem, če si ti prva, ki kaj začne? A boš njega čakala, vidiš da ne zmore, ravno tako mu ni fajn. Eden mora biti močnejši. In točno tako sem jaz razumela tjazyja, če ga ti morda nisi. Če pa mož še vendo ne bi nič opazil, potem pa bog pomagaj. Potem morda res ni pomoči. Ampak res mislim, da moraš začeti pri sebi, nič ne pomaga, če zahtevaš hvaležnost. Naredi stvari iz ljubezni in iz veselja, ali jih pa sploh ne nasredi, ne očitaj pa tega ljudem, ker to nikamor ne pelje, čeprav te razumem, da ti kdaj lahko film poči. Ampak res nima smisla se v takih čudnih mislih izgubljat. Misli si, da vse delaš za sebe in zato, ker je tebi fajn - ali pa ne delaj sploh. Čisto enostavno.
|