Anonimen
|
Jok...smeh...jok...smeh - uvod v moj problem, pa ne ravno dobesedno. Sem praktično med dvema ognjema: ko sem imela doma z mojim partnerjem hude probleme, sem po "naključju" spoznala drugega. Od tega je že več kot pol leta, najprej jasno samo elektronska pošta, potem srečanja, sms-i,...Videvala se nisva ravno pogosto, sva se pa slišala, pisala,... Še vedno sva v stikih. Jaz ga noro pogrešam, ko ga ni. Odkrito priznam da sem se zaljubila v drugega. Zagotovo to ni samo prehodno. Ker je zelo odkrit, imava nit pogovorov, nikoli nama ne zmanjka besed, odkrito je tudi on ob meni in jasno mi je dal vedeti da me ima rad, da me je pripravljen počakati, sprejel bi tudi mojega otroka,...pomaga mi reševati probleme, vedno ga lahko pokličem, hudo mu je za vse kar sem preživljala(preživljam). Jasno mi je rekel da naj se ne obremenjujem s prihodnostjo. Sedaj sem menjala službo, ker so mi preselili firmo, tako da sva sedaj daleč stran (v razdalji, a v srcu sva skupaj) Kje je sedaj problem??? Doma se partner jasno trudi da bi mi ugajal (po hudih problemih), imam pa občutek da ni vse ok, da se mu ne da pogovarjati z mano,...Kot da mu jaz ne dam možnosti da bo vse ok. Glede intimnosti - me partner ne zadovoljuje, že od kar sva skupaj se mi zdi da gre samo za njegove potrebe - večkrat sem mu že povedala kaj me moti, pa je vedno isto. Tudi pri ostalih stvareh. Je sicer mamin sinko, ima precej hudih napak, tudi to da se je večkrat že zlagal staršem (meni je laž povedal), ampak imam občutek da če laže njim, da bo tudi meni. Nimam več zaupanja vanj. Tudi v obljube, da ne bo nikoli več položil roke name, ne verjamem. Praktično se ga bojim, čeprav že nekaj časa ni bil nasilen. Imam notranji strah, s tem strahom ne morem več živeti. Tako da sem res med dvema ognjema, ne želim pa iz objema v objem. Saj vem da mi ne morete reči naredi to, naredi ono, mi je pa lažje da sem se izpovedala.
|