Marogica
|
Da ti ne bom opisovala lepih strani, ki si jih najbrž sama predstavljaš, ti bom opisovala mogoče manj lepe stvari, če jih tako sploh lahko imenujem. Kot prvo boš "morala" deliti čas na dva, kar je lahko zelo naporno, sploh zvečer, ko je treba oba stuširat, oba nahranit, pri obeh opraviti večerni ritual. Brez moža si jaz to bolj težko predstavljam. Kadar ga pa ob večerih ni(zaradi narave njegovega dela), je vse skupaj stresno, vendar se da. Nadalje je tudi problem čuvanja, vsaj pri nas. Ker imamo samo eno babico in dedka, bi torej morala dati oba otroka k eni, kar pa se meni ne zdi fer, ker imam občutek, da je to za mojo mamo obremenjujoče, čeprav še nikoli ni rekla ne. Torej 10x bolj premislim, kadar jo vprašam za čuvanje, kot pa prej, ko smo imeli samo enega. Pa za čuvanje čez dan še gre, zvečer pa je še bolj problematično, ker ta manjšega nima kam dati spat(prostorska stiska), v postelji pa še ne zna zaspati. TOrej je potebna organizacija par exellance-enega k mami, drugega pride čuvat domov moj najboljši prijatelj. Včasih pa tudi oba, ker vsaj oba spita in mora biti nekdo samo prisoten. Tudi kar se igranja tiče, predvsem zunanjih aktivnosti, je včasih težko. ta manjši še spi, drugi bi šel ven. Pa se zopet zakomplicira. Ne me razumet napačno-lepo je imeti dva, sva jih tudi želela, vendar premisli, kakšna je situacija pri tebi in kako boš vse to usklajevala brez dodatnega stresa. Razlika pri nas je 3,5 let, pa še vseeno ne morem govoriti o samostojnem otroku(ta večjem, ki bo aprila star 5 let). Seveda se da že mnogo z njim pogovorit, vendar moraš imeti eno oko vedno samo za ta večjega.
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa". R. Tagore
|