|
RE: Sodelovati, kljub neverovanju 14.1.2006 10:31:25
|
|
|
|
Anonimen
|
No, evo Niki, si opisala mene. Sem vzgojena v krščanskem duhu, vendar ne verjamem v boga, do cerkve kot institucije sem kritična, otrok tudi ne nameravam dat krstit, naj se sami odločijo. In me je brat povabil na birmo, če bi bila njegova botra. Pa sem šla, z veseljem, ker njegovega povabila nisem razumela kot nekaj verskega ali zaradi "lepšega", temveč kot povabilo k utrditvi najine vezi: da nisva samo brat in sestra, temveč tudi zaupnika, prijatelja.... Posebna čast. Moje sodelovanje ni imelo nobene povezave z vero, tudi njemu je bil tisti trenutek samo izvrševanje tradicije, ker je bila birma zadnjič, ko je šel v cerkev. Mi je bilo žal, ker ko sem wse pogovarjala z otroci o vprašanjih, ki so se jih morali naučiti, jih tričetrt sploh niso razumeli. Zakaj se župnik ni toliko potrudil, da bi otroci stvari razumeli? Ali je res važno samo, da se stvari samo napiflajo odgovore in slepo verjamejo, vse kar jim reče? Otroci niso vedeli niti, kaj pomeni beseda očak in kje je pomen teh stricev v svetem pismu. Sem pa vprašala partnerja, ki nima nobenega zakramenta, kaj bi naredil, če bi se slučajno jaz hotela poročiti cerkveno, če bi mi bila cerkvena poroka pomembna. In je po premisleku rekel, da bi mi omogočil cerkveno poroko, ne zaradi boga in krščanstva, temveč, da bi ustregel meni. Lansko leto sta se dva kolega poročila, civilno in cerkveno in sva oba z možem šla tudi v cerkev na poroko, saj tisti trenutek najino mnenje ni bilo pomembno. Pomembno je bilo stališče ženina in neveste: če je njima cerkvena poroka pomembna, potem njuno odločitev spoštujem in sem zanju vesela. Isto je tudi z drugimi zakramenti.
|
|
|