borovnička
|
Nekaj časa sem verjela, da mi želita samo najboljše, ampak zdaj je to že daleč od najboljšega zame, zdaj je to sebičnost, ki jo želi mama zase. Oče mi je na začetku lepo povedal, da nasprotoval najini vezi ne bo, ampak odobrava je pa tudi ne najbolj. Vedno sem za vse kriva jaz. Odkar sem se odselila je na tapeti moja sestra, ki me dostikrat pokliče in joče, da ne zdrži več. Ko pridem, je doma slaba volja, ko grem pa spet. Mami sem dala že tolikokrat jasno vedet, da ga samo zaradi nje ne bom pustila in šla z drugim v njenih očeh popolnim, samo zato da bo ona zadovoljna, jaz pa celo življenje nesrečna. Ja, res je starejši od mene 14 let, res ima za sabo že en zakon in dva otroka. Tega mi nikoli ni tajil in za njega sem se zavestno odločila. Ampak moja mama gre z glavo skozi zid in samo čaka, da nama nekje zaskoči, da mi bo lahko rekla tisti njen slavni stavek NO, A SEM TI REKLA.
Ne, da se je bojim, ampak nočem spet tistih izpadov. Sem zelo občutljive narave in me vsaka stvar zlomi. Sploh pa ona, ki vedno udari, tam, kjer najbolj boli. Tu v mb sem sproščena, kot da živim v drugem življenju, potem pa spust čez Trojane in moja nočna mora. Za mojo mamo ne bom nikoli dovolj dobra. Tudi če bi imela najboljšega moža na svetu, najboljšo službo, hišo in avto, bi našla nekaj, kar ne bi bilo dovolj uredu zanjo.
Poroko misliva financirat popolnoma sama. Niti v sanjah ne pričakujem kak tolarček iz njune strani. V glavnem... povedat bo treba. Tako ali drugače, kako se bo izteklo, se bom pa sigurno tu izlila. Mogoče me pa presenetita. Bomo videli.
Hvala vam za vse nasvete in vzpodbudne besede.  Vsaj tukaj me razumete. Hvala vsaki posebej!
Pozdravček 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sva skupaj skoraj 3 leta in sva se par mesecev nazaj odločila, da se bova konec maja poročila. Moji starši se z najino vezo še vedno ne morejo sprijaznit. Da vam ne govorim kakšne probleme sem vse imela, kakšna ponižanja, izsiljevanja in nizke udarce sem morala dat skozi. 
Problem naj bi bil v tem, ker je moj 
je starejsi od mene nekaj dni manj kot 13 let. Jaz sem stara 23 let. Ko sem doma to povedala neko soboto pred dobrim letom niti ni bilo tako hudo.. mami je samo zavila z ocmi in mi rekla, da nisem normalna. Seveda sta mi prepovedala stike z njim. Cez en teden sta me vprasala, ce se se vedno dobivam z njim. Rekla sem seveda ja in sledil je najhujsi dan v mojem zivljenju. Sem edinka in s starsi sem se vedno super razumela, celo v puberteti. Na ta dan pa sem bila vse samo clovek in njuna hcerka ne. Nikoli me nobeden ni udaril, ta dan pa sem jih ujela kar nakaj. Boli me se danes, bolj kot si upam priznat 
Drzim pesti. 
živela menda ne bosta pri njih? Potem se nimaš kaj sekirat! Ma povej direkt, bo kar bo..nimaš kaj izgubit, naj se sprijaznijo, boš vsaj videla, pri čem si! Jaz nebi po pošti nič pošiljala, ko bi šla domov, seveda s tvojim dragim, bi povedala..po moje se pred njim ne bodo upali nič reči
