Gina
|
Jaz se strinjam s tistimi, ki rečejo, da je otroku treba povedati resnico. Samo dodati je še nekaj treba. Ni dovolj najbrž, če mu rečeš, da ga oče nima rad. Povedati mu moraš še to, da to nič ne pove o njem (o Janu), ampak pove samo o očetovem okusu, željah, potrebah. Da to ne pomeni, da je Jan zanič, ampak da pomeni, da je njegov oče neodgovoren.
Jaz bi mu torej rekla, da je pač tako kot je. Da očeta ne briga, kaj se s sinom dogaja, ampak da ima pa to srečo, da ima ljubečo in prijazno mamico, ki je tudi nimajo vsi, pa da ima prijaznega očima, ki ga tudi nimajo vsi. V bistvu mora sprejet dejstvo, pa tudi ti moraš to pri sebi narediti, da ni najbolj pomembna stvar, da pravi oče skrbi zate. Je sicer fajn, če to tako je, ampak da ni katastrofa, če ne. Prej ko bosta vidva oba to sprejela, lažje vama bo. In to morata naredit zaradi sebe. Saj tvojega bivšega čisto nič ne boli, če se razburjaš ali če se razburja Jan. Boli samo vaju, zato morata to vidva rešit pri sebi, za svoje dobro - ne se obešat na stvari, ki jih ne moreš spremeniti. Najprej pa se moraš znebiti občutka, da je on to dolžan naredit. NI, kot vidiš. Pa nehaj si mislit, da je zato Jan za kaj prikrajšan. Ni, tako zelo, kot vidiš. Prikrajšan je v toliko, kolikor ti to potenciraš, ali pa Jan sam. Boljše mu je, kot takrat, ko ste še živeli skupaj, ne glede na to, da se zdaj zanj sploh ne zmeni. Najboljše je sprejet dejstvo, ki ga ne moreš spremenit. Pa še to, tudi ti ne smeš mislit, da je to neka katastrofa. Je zoprno, ni prav fajn, ampak katastofa pa ni.
Jaz ne bi čisto črtala iz življenja in potisnila v podzavest dejstvo, da se pravi oče ne javi. To bi bilo narobe. Bi bila spet druga skrajnost. Največ narediš za Jana, če lahko v njegovo malo glavico zapišeš, da se v življenju dogajajo stvari, ki sicer niso čisto pravične, ampak tako pač je. Če se z njimi ne bo istovetil, če si ne bo zapisal v glavo, da je on zato kaj manj vreden, če se ne bo preveč istovetil z dogodkom, kot da je to zdaj najmanj katastrofa, zaradi katere je on kriv, (ker kao ni dovolj dober za očeta), če si ga bo predstavljal samo kot del življenja, kot nekaj, kar se dogaja, potem mu bo lažje. Če bo pa zraven videl še pozitivne reči, pa če mu zraven razložiš, da nekateri ljudje, kot npr. njegov oče, enostavno ne znajo drugače ravnat v določenih trenutkih, da jim en kolešček v glavi ne dela prav, potem pa bo mogoče vseeno lažje sprejel svoje življenje in dogodke, ki mu pridejo naproti.
Kaj pa vem, jaz bi približno tako naredila. In vsakič bi mu ponavljala isto, da ne bi dobil kompleksov in da bi se počutil vendarle sprejetega in ljubljenega in pomembnega.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
pravi oče, če tako želi in tebe ne moti. Kbo odrasel in se morda srečata, pa ni tvoja atvar, če ga takrat Jan ne bo hotel za očeta. Prazniki so za uživanje, zato glavo gor.
Se mi zdi, da če se človek tega zaveda, da so njegovi starši takšni kot so, torej milo rečeno slabi, je nemogoče, da bi pobral njihov vzorec. 
Zato pa me še vedno vleče k mojemu pravemu očetu. Zdaj še bolj, ker sem izgubila mami. Slišala sem ogromno grdih stvari o njem iz vseh koncev, kako ni hotel plačevati preživnine, da je šel raje v zapor, da je grozil, da bo moji mami ne vem kaj naredil, da..... Očitno je bil premlad, ko je postal očka (ne da ga zagovarjam), ker me pa od mojega 4 leta neizmerno rad. Vedno mi je dajal darila, sedaj me vedno kliče za rojstni dan, ta božič me je poklical... tako sem bila vesela, ko se je spomnil name... Pa veš, da tudi če bi se enkrat na vsake kvatre, bi bila vesela njegovega klica... Vem kako je bilo prej, pa sem mu vse oprostila, do mene je bil vedno ljubeč, tudi če se več let nisva videla, ko me je objel, sem vedela, da me je pogrešal in da je vedno mislil name.... 
. Lepo je povedala Gina, poveš mu pač, da se na svetu dogajajo stvari, ki niso pravične, pa se vseeno dogajajo, in mi pač na to nimamo vpliva. 
