corfu
|
Povedala bom dva primera, mogoče se pa katera najde v njih. Znanka ima otroka starega 16 mesecev. Deček zaspi samo v njenem naročju, tako, da se z njim pozibava, ali na dojki. Uspava ga lahko le ona in nihče drug, tudi oče ne. Želi si kdaj zvečer na pijačo - to ni mogoče, sem že navedla zakaj, poleg tega se ponoči zbuja in zahteva samo njo. Sama je neprespana, brez energije, poleg tega hodi še v službo. Časa zase nima, več čas je posvečen otroku. Nobenega otroka več Mož se pritožuje, a to je že druga zgodba... Meni pa očita: Tebi je veliko lažje, tvoj sin je bolj priden kot moj Ti greš lahko zvečer na pijačo, jaz pa ne (kdo ti je kriv?) Blagor tebi, ker ponoči spiš in še in še... V določenih pogledih sem jaz mogoče zanjo celo slaba mama, in zakaj? Zato, ker sem sina pustila dve noči jokati in zdaj spi sam, brez predhodnega uspavanja. Lahko grem ven sama ali z možem, sina lahko da spat (babica, dedek, teta), saj zaspi pri vsakomur...in ja bilo je težko, tudi jaz sem jokala, in kot pravi Marogica, ga skrivoma opazovala, kaj dela in upala, da ne bo več dolgo jokal, bilo je težko. A ni mi žal za sleherno sekundo mojega truda, vztrajnosti. Hvala možu za vso podporo in isto mišljenje.
|