mujcek
|
Pozdravljene! Končno je tudi nam uspelo ppriti domov. Najprej najlepše hvala za čestitke! Da vam malo opišem dogajanje: Pred skoraj 2 tednoma sem imela pregled in ugotovili so, da imam malo količino plodovnice. Zadržali so me v bolnišnici. Potem sem tam ležala in hodila 2x dnevno na ctg in to je bilo vse. Prosila sem jih naj mi sprožijo porod ali mi naredijo CR (CR sem si želela predvsem zato, ker so mi plod B izmerili, da je večji in to bi lahko bil problem). Takrat sem bila noseča 38t 2/7. Poroda mi niso hoteli sprožiti in so rekli, da naj še čakam. En dan se je en G odločil, da bi mi vstavili gel. To se ni zgodilo, ker so z UZ ugotovili, da je plodovnica boljša in spet samo čakati. Takrat mi je bilo vsega dovolj in sem jih res prosila za CR, pa so mi rekli, da ni razloga zanj (da so idealni pogoji za normalni porod) in da me pustijo čakati do roka. Tisti dan sem jokala kot zmešana saj je bilo že 38t 6/7; še vedno sem bila zaprta in brez popadkov. Zvečer pa se je zgodil čudež. Popoldne me je bolel ves spodnji del trebuha, na ctg so se kazali popadki. Poslali so me v porodno sobo, kjer so mi opazovali najprej samo utripe malih dveh. Nimi bilo jasno zakaj mi niso opazovali tudi popadkov. Spraševala sem, če je kaj narobe pa najprej niso nič povedali, pozneje sem izvedela, da ob vsakem popadku pada enemu otročku utrip (že enkrat prej na ctg za nekje 1 minuto ni bilo slišati enega utripa in sem bila vsa prestrašena). G me je vprašal kako žalim roditi, pa sem rekla, da naj naredijo to kar je boljše za otročka. Potem so mi naredili CR in zaradi moje slabokrvnosti so bili med operacijo z mano precejšnji problemi. Najhujša stvar pri CR je, da otrok dalj časa ne vidiš. Jaz sem ju videla komaj 13 ur po porodu, ker sem še celo noč ležala na intenzivni, k sebi pa sem prišla že 2 uri po CR. Naslednja grozna lastnost CR je ta, da si 2 dni odvisem od sester. Ne smeš se dvigovati sam oz. nič sam... Kar se pa bolečin tiče pa moram reči, da jih ni in da sem že tretji dan normalno sedela in hodila. Najhuša težava pa je dojenje. Že 3 dan sem dobila mleko (kar je čudno pri CR), vendar se mleko ni izločalo ampak so bile dojke trde ko . Bolelo me je kot . Tam so mi sitnarili, naj mala dva samo pristavljam in da bo potem boljše. Povem vam, revčeka sta cel dan vlekla in vlekla, dojke čedalje bolj trde, mala dva sta ostala lačna, s krči,... Potem naslednji večer je mleko začelo malo boljše teči, cele dneve sem samo dojila in potem sem dobila grozno boleče bradavice. Mleko mi je po dojenju ostajalo, mala dva pa nista bila sita. Dojila sem vsakega približno 1 uro pri vsakem obroku, pa sta ostala lačna. Včeraj so bile bolečine že nevzdržne in komaj sem čakala, da gremo domov. Domov smo šli že na peti dan, saj sta bila mala dva zdrava kot ribi (hvalabogu), tudi jaz sem bila boljša, sedaj se moram paziti zaradi slabokrvnosti. Res mi je bilo mučno v porodnišnici, cel dan sem ju imela na prsih, celo noč sta kričala zaradi krčev; nisem ju mogla pomiriti, v glavnem prava mora. Ko smo šli domov sem komaj čakala, da jima dam dudo, da se malo pomirita; ko smo prišli domov sem ju spet podojila in potem sem dobila 39 vročine. Bradavice so me bolele, da nisem mogla več hodit. Potem sem se odločila, da ne bom več dojila. Zvečer sta dobila samo mleko v prahu in vam povem, da sta spala kot angelčka in brez krčev. Jaz sem si mleko iztiskala in ugotovila, da je čisto vodeno, dojke so vse trde... Ponoči sta za mala dva poskrbela fant in mama, saj jaz zaradi bolečin nisem bila sposobna. Sedaj je malo boljše in najbolj si želim, da bi se rešila mleka!!!!! Mala dva pa sta res prava angelčka in jaz sem najsrečnejši človek, ko ju gledam kako lepo mirno spita! P.S. Malima dvema so pri porodu zamenjali težo in dolžino in potem so mislili, da je edemu preveč padla teža. Še sreča, da so to včeraj ugotovili. Torej porodne teže malih so bile: Luka 2900g in 50cm; Jaka 2650g in 49cm. Prava dedca
|