Kreta
|
Hmm, sladkorčica, zanimivo vprašanje. Pravzaprav imam res slabe izkušnje, mislim, da želim uživati v miru in odvrniti vse slabe misli (drugih) za čim dlje časa. Tudi prvič nisem hitela z razglašanjem, ampak takrat zato, ker se mi je zdelo, da večina to zadrži zase do nuhalne oziroma nekje prve tri mesece... Pa tudi prvič se je izkazalo (kar je bilo že prej očitno), da so nekateri novico kar slabo in težko sprejeli. V službi niti ne, ker so pričakovali, ker sem se ravno poročila, doma pa bolj tako - moževi starši so že poroko komaj prebavili in tudi to jim ni bilo prav. Sicer se delajo, da so normalni, tako da načeloma je po njihovem prav, da si fant najde dekle, se poroči, si ustvari družino (če ne bi, bi jih bilo sram), ampak dejansko sta pa imela sina - mojega moža, zase. Oba se še zdaj po mnogih letih vsak dan trudita, da bi ga čim več zadržala pri sebi, mama kdaj skuha "zanj" (ne za nas), oče pa... Ni besed. Živimo v isti hiši, ustavi ga in začne klepetati in mu eno in isto pove petkrat pa še ga ne bi pustil, da bi šel domov k družini. Meni je že prav smešno. Včasih sem se jezila zaradi tega, zdaj se zelo redko. Ker je brezzveze. No, ampak ko sem bila prvič noseča, so govorili, za mojim hrbtom seveda, ampak sem jih sama osebno večkrat slišala, ko niso vedeli, da sem doma, da otrok ne bo normalen, ker jaz nisem normalna in imeli so svoje predstave o tem, kdo bo za otroka skrbel in ga vzgajal... Mislim, da je m. sestra otroke kar precej odrinila svoji mami in je tašča računala, da bo tudi zdaj tako. Čeprav je zdaj veliko starejša in se včasih zdi, da komaj zase poskrbi in za svoje gospodinsjtvo... No, bilo je veliko veliko veliko grdih besed. Meni v obraz sicer nihče ni ničesar rekel, morda kakih trikrat v zdaj že veliko letih, ampak ko sem bila prvič noseča, je bil mož zaradi narave svojega dela večkrat dopoldan kakšen čas doma in takrat sta ga starša napadala z vsemi kanoni. Grozno je bilo. Grde stvari sta mu govorila, o meni, o njegovi "nepokorščini", ker ne drži z njima, ampak se zavzame zame, o vsem mogočem. Zanj je bilo res res grozno. Seveda je potem poklical mene in mi vse (ali skoraj vse) povedal in je tudi v meni vrelo... Morda je tudi zaradi tega moj otrok tak občutljivček in je bil zelo navezan name in na naju zelooo dolgo... Pozneje sem se sprostila in na vse pogledala z druge plati in se praktično ne sekiram več zaradi tega. Posledično so tudi odnosi bolj mirni oziroma glavnino vsega pokasira mož, jaz se s tem ne ukvarjam, ker to ni problem mojih odnosov, ampak njihovih odnososv. Le kdaj, ko je zanj še posebej težko, je za vse nas težko. Tako da se ukvarjamo predvsem s "pometanjem pred svojim pragom". Ampak ja, povedati si pa kar ne želim. Ker kdove kaj bodo spet govorili. No, moji starši pa ne vem, kako bodo sprejeli, tam so pa ene druge zgodbe. Sicer se razumemo in moja mama pravi, kako je super imeti vnuke in da je treba imeti otroke in blablabla, ampak je taka muhasta oseba, enkrat je stoprocentno za nekaj, drugič pa stoprocentno proti isti stvari. In zadnja leta imamo en skupen projekt, o pravilih katerega smo se vnaprej dogovorili, potem sta pa onadva ta dogovorjena pravila že večkrat kršila in so bili prepiri. Vse se je še vedno umirilo - jaz se namreč nimam namena z njima prepirati, čez sebe, svoje zmožnosti, časovne, finančne, pa tudi ne morem. Onadva to večkrat pričakujeta od mene, čeprav jasno povem, da ne bo šlo, oziroma vnaprej povem, kaj in koliko lahko. Pravita ok, ampak potem pri sebi pričakujeta več, sta razočarana, ker je točno tako, kot sem povedala in obljubil, in potem iščeta prepir z menoj in vlečeta na plan vse mogoče stvari iz otroštva in najstniških let, da bi se le prepirali in bi me iztirila. Jaz sem ju sprejela, da sta takšna kot sta, da se ne bosta spremenila, poskušam se odkrito pogovarjati z njima in se izogibati sporom, a je včasih kar težko. No, tukaj bi lahko bila teževa, da se bosta preveč ukvarjala s tem, kaj bo z našim projektom, ker bom imela zdaj še manj časa in denarja, in lahko da bosta pozabila na otroka in vse, kar običajno o tem govorita. Kdo ve. Pričakujem nihanje razpoloženja, enkrat bosta vesela, drugič bosta pozabila na to in bom spet nehvaležna hči, hahaha. Tako da ja, ne hitim z novico. No, tavelik pa obožuje moj trebušček, kot da bi vedel, kaj je notri, čeprav še ne ve. V službi je pa eno tako težko obdobje, slabo vzdušje, in ne bodo veseli... Sicer bo moralo biti prav tako kot je, ampak... Pred kratkim mi je šefinja rekla, kako se en drug šef (znotraj organizacije) ves čas izgovarja, da je pri njem ena noseča, pa da je ena bila noseča, pa zdaj ni več noseča, in tako naprej... In očitno so zdaj občutljivi na to, jaz pa ne želim, da se ukvarjajo z menoj. To se že tako ali tako iz drugih razlogov zadnje čase. Čutim to pozornost, veliko poslušam o tem in mi ni všeč. Veliko nas je, ampak se imajo očitno zadnje čase čas ukvarjati z vsakim posameznikom - da se le ni treba s svojo odgovornostjo za nastalo situacijo... Spet se mora človek smejati (da ne joka). Vsi zaposleni ali večina ima svoje mnenje, zakaj so nastale težave, šefi pa imajo čisto drugo stališče (oni nimajo nič pri tem, hahaha). Spet dolgovezim. Skratka, trebušček raste in kmalu bo vsem jasno. Zdaj ko je toplo, je težko skrivati oziroma ni udobno. In ne da se mi več. No, imam občutek, da bo kmalu vse odkrito, potem bomo pa videli, kaj bo, hahaha. Jaz mislim, da bo nazadnje vse ok in luštno - če pa komu ne bo všeč, pa bo to njegov problem. Drug teden imam pregled, računam, da bo vse ok, nekako moram povedati tavelikemu - ki kraljuje v naši hiši, tako da hmmm, potem mi je pa vseeno, če vsi izvedo.
|