ronja
|
I kissed a girl and I liked it... I hope my boyfriend won't mind it... I kissed a girl and her lips tasted like cherry truffles... Očitno je še kaka somišljenica, ker ta pesem je bila kar hit . Sama pa včasih nisem tako ziher, kaj je najbolj prav. Včasih zgleda nekaj narobe, pa se izkaže za prav in obratno... Svet me vedno znova preseneča... - Enkrat je bila nekje tema o kukavičjih otrocih in ko sem tisto brala, bi težko rekla, da je to tako grozno, čeprav vsekakor ni zame. Ampak če pogledaš: en mož ni želel na kakršnekoli teste, z njo ni bilo nič narobe, drug je šel in je bil sterilen, ampak noben ni hotel slišat nič o posvojitvi, češ, da bo že, če bo dano... Puncama se je pa mešalo od želje po otroku, kakorkoli, samo da je... in sta si ga nekje naredili (brez moževega pristanka/blagoslova;). Zdaj sta obe v srečnih družinah, očeta nora na svoja otroka, onidve happy, nikoli več varali, vse super... Alternativa bi bila, da bi se kregala ko nora in na koncu šla narazen, čeprav se imata rada... Težko rečeš, da bi bilo to res toliko boljše, čeprav je bolj pošteno... Ker če tako pogledaš: zdaj so vsi bolj srečni, vključno z otrokom, ki ga sicer ne bi bilo... Če to ni sicer način reševanja problemov, ampak je enkratna izjema... potem zna bit vse ok. - Ali pa punce, ki nehajo jemat tabletke brez partnerjevega blagoslova... Oboje je na nek način prevara partnerja. Ampak poznam enega takega otroka, ki ga sicer ne bi bilo in se imata z očetom res rada. oče prvi za, da je bilo tako (sam pravi, da hvalabogu, da se je mama tako odločila)... In bi bilo škoda, da otroka ne bi bilo, ker se sicer ne bi nikoli odločil... - Ali pa lažne samohranilke, ki pravijo, da so na ta način lahko imele otroka mlade in bi sicer ta denar potrošile za umente oploditve, če bi čakale dalj časa... Saj mogoče je res... Mogoče je na koncu res boljše za državo, zanje je pa itak ziher... Ni nič od tega zame, meni to ne bi zneslo, ampak to ne pomeni, da ni za nikogar... "Do you wanna be happy or you wanna be right?" Ljudje imajo svašta različnih organizacij partnerstev in ni samo eno pravo (if it makes you happy it can't be that bad)... Ko sem štopala, sem spoznala par, kjer sta zmenjena, da lahko vsak dela, kar mu paše, dokler drugi ne izve, če bo pa izvedel/a, bo pa hudič in oba zadovoljna - če češ kaj met, pazi, da ne bo v isti vasi, pa da se ne zve, ker oba hočeta mislit, da drugi nič nima... Go figure:D. Kar se tega primera tiče: če recimo ona to na vsak način hoče probat in bo brez tega celo življenje nesrečna, je boljše, da enkrat proba, vidi, da ni mogoče nič takega kot si je predstavljala (kar je zelo verjetno) in zadovoljno živi dalje z možem, ki ga ima rada... Čisto možno je, da si bo premislila, ko bo pred situacijo, ker bo videla, da to ni to. Enkrat sem brala v Globalu o raznoraznih praksah in kako je en užival v filmih, kjer so mučili punce in dolgo iskal prostitutko, ki bila za, da jo premlati. Ko jo je končno našel, ji ni mogel naredit nič, niti udarit je ni mogel, čisto nič... ker je videl, da v reali to niti približno ni seksi zanj. Če ne bi bil v situaciji, bi pa še vedno mislil, da nekaj zamuja in bi ga obsedalo kot prej. Od takrat naprej je bil čisto srečen s svojo fantazijo in je nikoli ni želel z nikomer udejanit... Pravijo, da je tako z veliko fantazijami, da so lepše v glavi... Lahko pa ugotovi, da je to res to zanjo... In če se recimo postavim v situacijo, da bi si lubi želel probat kak sadomazo ali kaj, kar mi res ni... Jah, veš, da bi rajši videla, da to nekje drugje proba, če mu je res tako zelo uvau... Verjetno bi se to lahko tudi zmenila, če bi bila res grozno velika želja, ampak po svoje štekam, če me ne bi šel prej vprašat:D. Ne rečem, da bi si to želela, težko pa rečem, da ga ne bi razumela. Če se postaviš v situacijo, da bi si tvoj partner želel neko tako reč ala sadomazo, ki ti ni - ali si ziher, da ti ne bi bilo boljše, če sploh ne bi vedela za to? Se strinjam, da je zaupanje temelj partnerstva, ampak če odmisliš to, pa samo za trenutek pogledamo širše: pa se postaviš v dve situaciji: v eni ti dragi predlaga, da bi ti to probala z njim, tebi se obrne ob misli na to in potem to še precej časa mozgaš, kaj je zdaj to, on pa ves čas nesrečen, ker ne bo nikoli izvedel, kako je to v reali... V drugi verziji on to gre nekam probat, vidi, da to ni zanj, mogoče še preden se sploh kaj zgodi in ti nikoli ne veš za to, on je pa ves happy, da je s tabo brez teh reči, ker vidi, da jih v reali ne rabi... Si ziher, da je na splošno druga situacija ful slabša od prve? Lahko seveda ugotovi, da je to zanj in v tem primeru bosta verjetno šla narazen, ampak tudi če bi bil ves čas nesrečen, je to precej dobra opcija... Samo da če ne proba, ne more vedet, da mu v resnici ni (kar je baje bolj verjetna možnost) in ga bo obsedalo in lahko gresta narazen, čeprav mu v resnici to niti ne manjka (samo on tega ne ve, ker ni probal). Hočem rečt, da je svet hudo pisan in prevare sicer bolijo, vendar je precej odvisno od okoliščin: en skok čez plot zaradi fantazije, eksperimentiranja,... ni tako zelo boleč kot neka afera, ki traja in kjer so vpletena čustva, pa po možnosti še kak otrok itd... In še je manj možnosti, da se razve (če ni to ravno prijateljica;)... Lahko da se bo takole počutila;);)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|