perla*
|
IZVIRNO SPOROČILO: chocolatecake Meni se zdi, da bi se lažje odklopila, če bi imela vsaj približno redne cikluse, tako, pa vsak mesec, ko zamuja in je že 40 dni + delam test in potem ko je še vedno ni, čez par dni še enega, pa včasih še tretjega in to "lažno upanje" ob testiranju je tisto, kar me najbolj psihira. Oziroma moj optimizem, ko vsak mesec pomislim, da se je mogoče zgodil čudež. Jaz najine neplodnosti ne skrivam, mi je lažje če komu povem, tako, da ve moja družina in vse moje prijateljice. Potem me vsaj pustijo pri miru in ne sprašujejo neumnosti v smislu " kaj pa vidva čakata" in podobno. Pa tudi težave s plodnostjo niso nobena sramota, da bi jih mogel človek skrivat, konec koncev nas ni tako malo, ki si želimo, da bi nam ratalo, pa ne rata. Potem pa sploh niso tko primitivni, če naju sprašujejo, ki živiva skupaj, sva poročena, rihtava papirje za hišo, pa še nad 30? Sodelavec v službi, ki bi prevzel vodenje namesto mene, edino on nestrpno čaka vsak mesec! In me kr vprasa! Pomoje bo on naslednji, ki bo dobil okol ušes Draga moja čokoladka (joj ta tvoj nik mi zmeri sline sproži ) če bi imela redne cikluse, bi bilo pa nekaj drugega. Vedno nekaj najdemo. Kaj meni pomaga redna M in O. Nepojasnjena neplodnost je tudi velik matranja v glavi, ko se skoz sprašuješ zakaj?! Jebeš te O in spermije, sej samo 1 ovulacijo in 1 spermij rabimo! Zato veselo dalje! Pomebna je kvaliteta, ne kvantiteta! Naju bo pa itak Domančič rešil! Ahahaha no!
|