patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja Ja, patrino, tako kot vsi ostali v tisti firmi;). Eni so delali, eni so se hodili samo štempljat in postajali na hodniku in pili kavo. Če mene vprašaš, kaj je boljše? Boljše je ipak delat nekaj, ker potem vsaj depresiven nisi in imaš nek smisel:). Sama poznam precej spjev, ki so rekli, da so imeli 1 ali dve leti izgubo in jim gre zdaj boljše ali so na poti navzgor. Imet izgubo je v bistvu to, da ne dobiš plače, ne? Ker si je ne moreš izplačat. Plačaš prispevke in material in na koncu ti ne ostane nič - delaš zastonj. To jemljejo kot naložbo v prihodnost. Ljudje, ki delajo prostovoljno, delajo to velikokrat tudi tam, kjer si obetajo potem tam službo naprej, vsaj pri nas to ni tako zelo nenavadno;). Večinoma pa takrat živijo od prispevkov, da te ne bo bolelo srce za njihove partnerje, ki jih dostikrat niti nimajo;). Ljudje, ki delajo v tehničnih ali naravoslovnih poklicih so tudi sicer dostikrat malo bolj ziheraši in si navadno prej naredijo malo zaloge za takrat, ko ne gre;). In mimogrede: vi porabite obe plači in nikoli nič ne prišparate? Ne vem, nama je bilo logčino, da če se želiva preselit na večje, da bova dala čim več na stran, torej vsaj 1 zaslužek. In sva živela prej iz ene plače, tako kot zdaj;). NI bistvene razlike za družino, razlika je v tem, koliko uspemo našparat, pa malo bolj se probam znajt pri kakih drugih rečeh, navadno pa je to otrokom v plus, ker so še mali in se to da;). Razumem, da ceniš samo to, kar je "za pokazat", vendar sama gledam malo širše - Van Gogh ni v svojem življenju prodal ene same svoje slike. Nobene! Ali mislim, da bi bilo boljše, da bi šel za tišlerja? Ne, mislim, da nam je zapustil krasno zapuščino in da bi bilo škoda tega genijalnega uma za kaj drugega. Poznam ljudi, ki samo bluzijo (po moji oceni) in jih ne cenim najbolj, vendar dopuščam možnost, da ne vidim cele slike in bo nekoč to, kar počnejo in česar ne vidim, zelo pomembno. Normalno je, da iščeš službo drugje, če si v taki situaciji, vendar je takrat temu profilu ni bilo tako lahko najti kot danes (danes ne bi imel (in kasneje tudi ni imel) nobenih težav;). Pa tudi - podpiraš, da nekdo študira dalje ob družini in s tem vsi trpijo (si sama rekla v eni drugi temi), hkrati pa ne podpiraš, da dela zastonj - kaka je pa razlika? Pri podiplomcu tudi delaš zastonj;). Poleg tega so ljudje vendarle upali, nikoli še niso šli čez tako krizo, mi smo jo videli kot otroci in jo gledamo zdaj in nam je jasno, da grejo stvari včasih dol do konca, oni pa so bili povojni otroci, ko so videli, kako je šlo vse gor in so seveda mislili, da bo šlo. Meni je ta miselnost gotovo veliko bolj koristila kot bi mi luksuz, ki bi mi ga omogočil s kakim drugim delom in bolj kot če bi ga gledala depresivnega v neki službi prodajalca, recimo;). Otrokom damo še kaj več kot samo hrano in izvenšolske dejavnosti in za vse ne rabiš denarja oz. je včasih tisto "drugo" več vredno;). Sama se tega obdobja ne spominjam kot agonije, v bistvu če sem iskrena, mi je verjetno zaradi tiste izkušnje v otroštvu zdaj lažje. Ker vem, da se splača vztrajat, ker je na koncu tako boljše:). In sem od vedno bila navajena preživet z malo (oz. kot bi rekel bivši, da porabim toliko kot fajercajg:D), pa mi zato ni bilo nikoli hudo. Kar je zame dobro;). PS: pipi poskusi zg. del odšraufat, če ti je ni tako zelo pritegnil, da je ne moreš; daj mrežico (filter) in ostale male dele v kis, da se rešiš vodnega kamna in kupi enako tesnilo (imaš v baubau komplet različnih, če ne veš dimenzije na pamet), spereš dele, zamenjaš tesnilo, sestaviš in navadno to pomaga. Če ti pa spodaj teče (tam, kjer gre pipa iz korita ali stene), pa ne bo pomagalo in rabiš res koga bolj usposobljenega. Upam, da ti bo kaj pomagalo:). Meni je tudi zoprno, če moram čakat, da bo imel čas, ker je še vedno veliko stvari, ki jih sama enostavno ne morem, ker sem v rokah švoh. Če bi lahko odšraufala z nogami, bi mi verjetno boljše šlo:D. Hja, kaj naj rečem- ne cenim samo tega kar je za pokazat temveč gre tu za nekaj več- bolj bi lahko rekli za resnično obojestransko ljubezen, ki naj ne bi dopuščala, da eden kloni od tega, ker nosi breme dveh. V partnerstvu - če se najprej dotaknem tega- cenim neko medsebojno spoštovanje , ki se pri nama kaže tudi kot prevzemanje vsakdanjih bremen in odgovornosti pri preživetju družine. Sem žal v mojih očeh ne spada večletno parazitiranje enega od partnerjev, ki vse to, kar bi morala nositi oba zaradi lastne egoističnosti ( ki se dostikrat skriva za paravan neuspešnega iskanja službe, maratonskega izobraževanja na faksu, takšnih in drugačnih izgovorov...) enega, leži na bremenih drugega. In žal , ko berem zadeve zgoraj, dobim nehote takšen občutek. Res je , da odgovorni starši ponavadi skrbimo za neke določene prihranke, če se le to da- vendar za moje pojme niso namenjeni temu, da lahko eden od zakoncev 2 leti dela za zamorčke, ker se ob tem počuti kot Mati Tereza. Vendar to je v mojem svetu, v katerem je k sreči tudi moj partner, ki ima podoben pogled na svet. Bi te pa ob tem vprašala...ti praviš, da te zadeve, ki jih opisuješ v otroštvu niso motile. Kaj pa tvojo mamo- kot partnerico tvojega očeta, kot edino, ki je dve leti domov nosila plačo ( ne zato, ker je bil mož invalid, ne zato, ker je ostal brez službe- zato, ker je dve leti čakal, da se bo firma pobrala ) zadeve niso motile? Kako bi ti gledala na partnerja danes, če bi bila pri vas doma podobna situacija- ti v službi, doma trije otroci, on pa mesece in mesece v službi, ki bi mu dala le njemu lastno veselje, drugače pa še za žemljo ne bi imel. Mislim, da gledanje v smislu VanGogha tu nima veliko veze. Posebej, če se ubijaš s vsakodnevnimi stroški. Otrokom damo res več kot le hrano in izvenšolske dejavnosti, vendar je tudi to žal potrebno. Res je treba gledati širše. Jaz sem mnenja da širše od svojih lastbih potreb. Ti praviš, da te to ni nikoli motilo, da si še sedaj s tem zadovoljna , ker si pač varčna in ne rabiš veliko. Ti. Kaj pa drugi? Glede pipe pa- hvala za nasvet- ko mi je dvignilo plafon sem že popravljala in menjala svega i svašta - od tesnil do mrežic. Pri tej zadnji zadevščini je nekaj drugega narobe. Imam pa jaz drugače kroničen problem , ki si ga že omenila. Moj vsako stvar - od raznih navojev itd. - zategne kot sto in se ponavadi mučim kot zmešana pa mi ne uspe vedno zadeve odviti. Ko se potem koruzim pri njem, ima navadno reči, da naj drugič poskusim z jezikom
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|