patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: Katy78 IZVIRNO SPOROČILO: patrino Jat bom pa takole rekla in sem verjetno malo čudna za nekatere. Pa vendar...midva jemljeva začetke vožnje s kolesom, plavanje, rolanje , smučanje ...podobno kot pričetek samostojne hoje, govorjenja...Enostavno mora biti vse ob svojem času, brez brezveznega forsiranja itd. Tako kot mora biti otrok dovolj telesno in umsko razvit , da shodi, prične govoriti itd, tako pride čas ko se mu razvije ravnotežje, koordinacija itd. In ko ima otrok dovolj ravnotežja za na kolo , rolarje, smučke, potem ga osnov čisto lahko naučita starša. Seveda, če se s tem kolikor toliko ukvarjata in nista res izrazito nešportna tipa. Tako kot sva bila zraven pri prvih korakih..., želiva biti tudi, ko otrok spelje kolo brez pomožnih koles, ko prične z rolanjem , ko prvič splava. Mogoče sva sebična in egoistična, vendar so po moje prvi koraki, izkušnje, znanje pri nekem osnovnem športu veliko več kot drgnjenje tehnike. To je tisto druženje, prvo veselje, sreča, zadovoljstvo ob prvem uspehu. Tu hočeva biti zraven. Želiva deliti to veselje in ponos nad uspehom z mulčki in ne le opazovati od daleč, ko jih do tega pripelje nek super duper športni učitelj, ki v bistvu na tej stopnji niti ni potreben. Ker veva, da to zmoreva, tako tudi počneva. Vsak , ki se vsaj za silo ukvarja s preprostimi športnimi zadevščinami, bo nekako znal preceniti, če je njegov otrok, na določenem področju za nekaj bolj nadarjen, uspešen...Šele takrat, ko se to pokaže, ga po moje lahko mirne duše vpišeš na kakšen tečaj, v klub, šolo, ki je pod strokovnim vodstvom. Pri nas so stekle prve rokometne podaje z žogo, prvi nogomet, košarka...na domačem dvorišču- sedaj ta večji že tretje leto trenira v krajevnem športnem klubu, ker se je pač izkazalo, da mu zadeva gre dobro od rok. Mula je prve plesne korake standardnih plesov naredila na očkovih stopalih in tudi sedaj že več let obiskuje plesno šolo.Mali počne vse in mu vse tako dobro gre, da trenutno ne bi vedela, kaj je njegovo močno področje. Je še res premali, da bi bilo nekaj tako zelo očitno. Je pa definitivno šport njegovo močno področje, vendar mu ga za enkrat pomagamo razvijati kar na domačem dvorišču. Tako kot pri mnogih drugih zadevah je tudi tu tako, da se vsak po svoje odloči. Osebno sem pač mnenja, da starši ne bi smeli biti tako zelo zakompleksani, z nizko samopodobo, leni ( da raje kot bi bili ob otroku pri prvih športnih uspehih, pijete v tistem času kavico nekje stran), da si ne bi upali, hoteli, želeli, svoje znanje osebno posredovati svojemu otroku in skupaj z njim uživali v prvih skupnih uspehih in skupnih dosežkih. Mislim, da si vsi to zaslužimo in imamo do tega pravico. Otroci in starši. Patrino, posplošuješ in dramatiziraš, kot vedno. Pa čeprav se z veliko tvojih postov strinjam oz. ti dam prav. Veš, tudi midva sama sva ga naučila plavanja, pa vožnje s ta pravim kolesom (pomožnih koleščkov sploh ni imel, lahko bi rekla, po tvoji logiki, da nisva bila toliko lena, da bi mu jih dala gor in zraven mirno uživala, ker ne more pasti, ampak sva verjela v njegove sposobnosti in sva ga spodbujala, da je zvozil pravo kolo brez koleščkov in sva bila seveda ultra ponosna nanj in on nase), pa rolanja, prejšnji vikend smo cel vikend preživeli zunaj, Rožnik, Jošt in kar je bilo najbolj luštno, tavelik je prvič stal na rolerjih, tamali pa prvič na poganjalčku in obema je šlo po parih urah super. V tečaj plavanja sem ga dala zato, ker so ga imeli že v vrtcu in mu je bilo zelo všeč in si je želel še (sploh zato, ker je v vrtcu na tečaju parkrat manjkal, ker je bil bolan) in je od njega veliko odnesel. 5 ur tečaja rolanja si pa tudi lahko privoščim in ker ga veseli, mu bom to tudi omogočila. Vmes pa ne sedim na kavici, ker je niti ne pijem, si pa kakšno vodo privoščim, ja. In s tem, ko sem ga dala v tečaj, prav nič ne zamujam v njegovem razvoju in napredovanju in prav nič manj se ne čutim ponosno, sposobno itd. kot ti, ki otroka nisi dala v noben tečaj in tudi moj otrok ni prav nič prikrajšan ker se z njim ogromno ukvarjava in ga seznanjava s športnimi aktivnostmi, tudi s hojo v naravo, ki jo marsikazeri starši zapostavljajo in se lahko pri 5 letih pohvali s kar zajetnim številom štampiljk iz raznoraznih okoliških hribčkov in hribov. In tudi tamali gre po njegovih stopinjah, pri 22 mesecih je sam prišel na Rožnik. Tako da tudi tisti, ki damo otroka v kakšen tečaj ne samo zato, da bo osvojil pravilno tehnioko temveč predvsem zato, ker vidiš, da ga to veseli, preživljamo kakovosten čas s svojimi otroci. Ker si to zaslužijo. Tako otroci kot tudi starši. Glede posploševanja in dramatiziranja: kakor za koga. Glede želje otroka, da bi ga drilal nek tuj instruktor pri 2, 3, 4,...predšolskih letih pa: najini tega nimajo oz. niso imeli.. Družijo se s sovrstniki v vrtcu, na obiskih, s sosedii, med seboj.. itd, tako, da jim družbe ne manjka in ne čutijo potrebe po tem, da bi zaradi tega že tako zgodaj hodili na te popoldanske strokovno vodene dejavnosti, prav tako pa ob osvajanju prvih korakov pri različnih športnih in ostalih dejavnostih, neznansko uživajo z nama. Kot sem že rekla, pri nas tako, pri vas drugače. Moj pogled na te zadeve je pač takšen, tvoj drugačen. Ni dileme, da je moj pravilnejši, vendar - pač tako je
< Sporočilo je popravil patrino -- 3.4.2014 10:42:32 >
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|