petea
|
IZVIRNO SPOROČILO: Frodo Bisagin Ja, tisti, ki jih trži, ima toliko hiš s smiselnim razlogom. Kaj pa tisti, ki jih ne in jih ima samo za svojo uporabo? No, prvi placa davek od dobicka od oddajanja nepremicnin v najem, drugi pa ne. Prvo je biznis, drugo ne. Drugo pa je luksuz. Prvi razlog bi mi bil morda še komaj komaj sprejemljiv, drugi pa ne. Sploh, če je mišljeno, da bo zato otrokova družina skrbela za starša. Ljudje smo razlicni in imamo razlicne motive, za nekoga zgresene, za nekoga cudne, za nekoga povsem naravne in normalne. Pravzaprav je osnova v tem, da nihce nima pravice izsiljevat ali silit ljudi kaj naj delajo s svojim premozenjem. Na ta nacin lahko zelo hitro pridemo v zacaran krog, kjer bo tudi kraja dovoljena, ker ima "visji cilj" ... Družba nam na mnogih področjih določa, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Nekatere omejitve se skozi čas praktično ne spreminjajo in so osnova za vzdržne odnose in ohranjanje sistema. Kraja praktično nikoli ni bila dovoljena. Izsiljevanje tudi ne. Določena pravila glede upravljanja s premoženjem pa države že od nekdaj sprejemajo. A jaz si ne znam predstavljati, da bi nekomu, s katerim se ne razumem, zaupala skrb zame na stara leta. Pa četudi gre za mojega otroka. Morda bos morala. Morda ne bo nikogar drugega. Nikoli ne ves kaj zivljenje nosi. Morda. Se zavedam svoje ranljivosti. A čisto vsakega ravnanja, pa, upam, da na svoja stara leta le ne bom rabila prenašati. Če pa je mišljeno, da je hiša naložba, da lastnik hiše pride do denarja, ko ga potrebuje za svojo oskrbo, (torej npr. da jo takrat proda ali da občina postaja solastnik hiše za znesek oskrbnine v domu upokojencev, ki jo plačuje zanj), potem pa ja. Nepremicnina je v vsakem primeru nalozba. Ali jo bo nekdo dal obcini ali bo sklenil dogovor o dozivljenjskem vzdrzevanju ali bo .... karkoli, je njegova odlocitev. In vakdo mora imeti omogocenih toliko pravic in svoboscin, da s tem svobodno razpolaga. Sicer bomo v enaki situaciji kot zidje v nemciji pred II SV - pravice na papirju, prisiljen pa prodati ker nisi "ciste rase". In pri nas bo "ce nisi dovolj debele denarnice" bos prisiljen delati tako, kot si nikakor ne zelis , kot ti ukazejo. To ni demokracija. Vmes je neka meja, preko katere drzava ne sme iti, ker se izrodi in zatira lastne drzavljane. V določeni meri je odločitev lastnika, v določeni pa tudi določenih pravil in zakonodaje. Je pa včasih zelo težko tehtati, kaj je prav in fer ter kaj ni. Če noče? Potem pa ga vsaj jaz ne bi hotela gostiti v svoji hiši. Lahko gre v najem ali na svoje kamorkoli želi. Zadeve niso tako enostavne. V vprasanju so lahko zelo zapleteni odnosi in nihce nima pravice komerkoli dolocati kako se mora obnasati in kako urejati odnose z okolico. Hm. To razumem tako, da otrok si lahko privošči kakršnokoli ravnanje in obnašanje, starš kot lastnik objekta pa bi moral vse (tiho in brez ugovorov) sprejeti? Skrajni primer: če nekdo strelja sredi noči na sosedovo dvorišče in zraven grozi, da mu bo uničil vse, kar ima, bi naj bilo dopustno? No, možnost in pravico že ima, samo kazen ga lahko zaradi kršenja kar nekaj zakonov tudi doleti. Seveda so medsebojni družinski odnosi zelo raznoliki in unikatni. Določene omejitve glede obnašanja in pristopov k reševanju zadev pa seveda morajo biti. Vse, kar si bi nekateri radi privoščili, preprosto ne more biti dopustno za neko kolikor toliko znosno sobivanje v družbi. Če nima? Odvisno od razlogov, zakaj nima, kako dolgo nima in kako se družina dogovori glede kritja stroškov. In seveda je odvisno tudi od finančne situacije starša. Paleta možnosti. Zelo velika paleta moznosti. Tovrstne "hitre in enostavne" resitve me spominjajo, kot bi predpisali - ce te moz enkrat udari ga moras prijaviti na policijo, ce te drugic ga moras zapustiti - vedno se najde, ce se hoce, bos pac nekje zivela, nekdo ti bo pomagal ampak vseeno, moras ga zapustiti. Ce ga ne zapustis ti bomo ukinili socialno podporo ker ne delas kakor smo predpisali da je najboljse za tebe in otroke. IMO precej neuravnoveseno. Je to res tako slabo? Ker včasih nekdo od zunaj veliko lažje oceni situacijo neke družine, kot njeni člani s 'plašnicami na očeh'. In ko se prepozna vzorce razmerij, se jim lahko ponudi možne rešitve. Če se nočejo odločiti za spremembe, se mi zdi precej razumljivo, da tudi ugodnosti ne morejo koristiti. Se mi zdi, da je to podobno kot zdravljenje kakšnih kroničnih bolezni. Ni nobene koristi hoditi okrog zdravnikov in zahtevati zdravila, hkrati pa jih ne uživati in v svoje življenje ne uvesti potrebne ukrepe, ki pripomorejo k lajšanju bolezni. Imam sosedo pri 80-ih. Nima vec druzino ima snaho, ki je podedovala polovico velikega stanovanja. Zivijo drugje. Snaha z njo ne zeli ziveti, ker je se mlada vdova in si zeli svobodnega zivljenja. Soseda nima denar financirati ne pregraditev ne obnovo propadajocega stanovanja. ima toliko, da lahko prezivi. Popolnoma jo razumem, da si v teh letih ne zeli zivljenja v skupnosti z neznanci. Vztrajala bo, dokler bo lahko. Prodati ne more.... Morda bi ji lahko ti pojasnila kako bo srecna in vesela ce pregradi stanovanje in gre ziveti z nekom, ki tudi nima, in bo istocasno vse ok s snaho, ki tudi nima dati (ali pa ne zeli) nic niti za vzdrzevanje stanovanja. Malo vec pogovora s starostniki bi kmalu pokazalo, da to "lepo se da ziveti" se zdalec ni tako lepo in krasno. Ima tudi snaha svoje obveznosti, ki jih brezskrbno ne izpolnjuje. Bi bilo dobro, da bi sedli in se resneje pogovorili o skrbi za stanovanje. Seveda ni starejšim lahko spremeniti okolja, navad. A včasih se izkaže, da je malo spodbude okolice dobrodošlo in da se po začetnem strahu, odporu stvari veliko bolje odvijejo, kot si posameznik pred tem misli. Prepises na potomcevo zeno in placas davek 25% vrednosti. A to delas, da ne placas davek od nepremicnin... Gre za prvi dedni red, tako da pri darilni pogodbi ni davka na darilo. Kaj storimo, ce bo minimalna kvota kvadrature po osebi izjemno nizko nastavljena (kot v studentskem domu - 4 m2 na osebo- ce se prav spomnim)? Bo torej troclanska druzina zivela normalno na 16 m2? Pravzaprav zguba prostora je ogromna pri kuhinjah , kopalnicah itn... predlagam, da se ustanovijo skupne kuhinje - s tem se znizajo stroski kako sprotni, tako tudi vzdrzevanja, izkoristek je boljsi itn... ter uvedemo pograde, pa si lahko iz kuhinje naredis spalnico, iz jedilnice se eno spalnico , to podaris otroku in vsi skupaj s "sosedi" (saj se da stanovanje zlahka pregraditi) zivite v "komuni" s zelo nizkimi stroski, vendar cloveka dostojno zivljenje. Mislim, da pretiravaš. Tako mora tudi država smiselno upoštevati standarde, pravilnike, ki določajo minimalne velikosti prostorov. In kvadrature so precej večje od 16 m2 za tročlansko družino. In določeno je, kaj in v vsaj kakšni velikosti mora posamezno stanovanje obsegati glede na predvideno število stanovalcev. Tudi obdavčevalna zakonodaja mora slediti v primeru ločevanja obdavčitev slediti takšnim v državi veljavnim normam, zahtevam. IMO je treba biti zelo previden in racionalen, saj so doloceni koraki na "tapeti", ki lahko pomenijo drsenje v fevdalni sistem, ko bo znova nabiranje desetine (ali petdesetine) na vrsti, brez srednjega sloja in brez nicesar vec - zgolj gospodar in hlapec. Se strinjam. Zato pa bi se ljudje morali veliko bolj zavedati, da MI predstavljamo državo ter da med drugim imamo pravico in dolžnost sodelovati pri oblikovanju zakonodaji in odločanju o zadevah, ki se nas tičejo. Torej da nekih predpisov ne sprejemajo ONI, mi pa jim moramo nekritično sprejeti.
|