pikapolonice
|
Prosim, če mi katera lahko pomaga z nasvetom, ker ne vem več kaj naj naredim. Pa bom začela od začetka. Z možem sva poročena 11 let. Na začetku sva bila v velikih finančnih težavah, brez denarja, jaz brez službe. Kmalu sem zanosila. On je veliko delal, jaz pa opravila stvari doma. Razumela sva se super. Sicer je rad šel v lokal in kaj spil, vendar ni bil težaven. Kmalu sem tudi jaz dobila službo in bilo je super. Čez približno 2 leti je šel "na svoje" in sva naredila hišo se vselila. Pred 3 leti se nama je rodil drugi otrok. Kmalu pa so se začele težave. Začel me je sekirati za vsako stvar, nič ne naredim v redu. Skoz mi govori jaz sem te naučil reda in če boš to sprejela boš z mano, drugič pa saj skoz samo pospravljaš. Imam ful veliko hišo in moj dan zgleda tako, da pridem iz službe ob 16.30 uri skuham kosilo, delam naloge s taveliko, pospravim stanovanje in grem spat. Ful se trudim, da je vse pospravljeno, ker tudi meni ni, da je karkoli razmetano. Ampak te pritiski z dneva v dan. Nič mu več ne odgovarja. Včasih pa pravi, da če pri meni ne bo reda bo zahteval da bo pri otrocih. Če mu še rečem kaj še hoče mi odgovori, ja kdo te je pa naučil red. Zvečer pa gre v pisarno tam gleda televizijo in pije špricar. Daleč od kakšne skupnega preživljanja prostega časa. Ko še nisva imela dnevne sobe je skoz govoril, da komaj čaka, da bo vse urejeno, sedaj pa je drug izgovor, da ima delo v pisarni in to vsak dan. Velikokrat ga vidim, da čekira maile take brezvezne do prijateljev. Vsak drugi teden mora iti on po otroka v vrtec in mislim, da je tudi to problem, ker ne more iti s prijatelji po opravljenem delu v lokal. Skoz mi govori, da je ta moja služba brezvezna, da naj jo pustim. Jaz pa se mojim, da bo potem samo še slabše, ko bom doma in bom še pod večjim pritiskom. Ne grem nikamor, sem pa tja v trgovino, to je pa tudi vse. Otroka čutita in vidita ta najin pritisk. Meni se zadnje čase dogaja, da bi bila rajši v službi, kot pa da se spet doma prepiram. Nikoli me ne vpraša si v redu, kako si preživela dan, ali karkoli drugega, vse je samo negativno kaj delam z otroci narobe, kaj je doma narobe, zaradi službe... Rekla sem mu, da naj si najde drugo, ki jo bo non stop žrl in sekiral, da si tega ne zaslužim. Pa vedno ostane pri istem, ker se tudi jaz bojim samo zaradi otrok, kateri bodo to najino ločitev najbolj trpeli. Tudi sama nisem nikoli živela z očetom in mamo in vem kakšne travme sem doživljala. To pa nikakor nočem privoščiti otrokom. Če bi pa šla preprosto nimam kam. Morda le v najem kam blizu, da bi bili otroci lahko v istem vrtcu in šoli. Kaj si mislite na vse to?
|