ronja
|
ja, itak user posted image saj mene sploh ni motilo, da se odmakne od ostalih - dokler to vzgojiteljici nista naglasili kot problematicno user posted image pac se igra v dnevni sobi sam, namesto v otroski v druzbi. Vprašaj! Je razlika, ali ju moti zato, ker med tem dela štalo ali samo zato, ker ni vse po reglcih. Če dela štalo, potem se pogovori s svojim br.2, da si se dogovorila z vzg., da bo lahko delal kaj drugega vmes, ČE ne bo motil ostalih (in se to zmeni, seveda;). Če ne dela štale in je samo pač stran od ostalih, pa sta spet dve možnosti - lahko se fizično toliko umakne, da je vzg. strah, ker ga nimata ves čas na očeh in se bojita, da si ne bi kaj naredil (I'm sure you can relate to that;), ali pa jima ne gre v račun to, da pač ni tak kot ostali, ker bi seveda radi, da dela skupina skupaj. Če ju skrbi zanj, se spet zmeni, da se lahko igra kaj svojega, ČE bo blizu skupine, ker ga vzg. morata videt, sicer ju skrbi zanj, tako kot tebe, če ga ne vidiš. To bo razumel, samo večkrat bosta morala ponovit. Da otroci so najbolj pomembna bitja na svetu in jih je treba fejst fejst pazit, on je pa najbolj pomemben fantek (in njegov bratec, ampak ta je že starejši in ga ni več treba tooooliko pazit) zate. To radi slišijo in se potem da več zmenit;). Če pa je problem samo v tem, da pač ne sodeluje, pa jima daj "dovoljenje", da ni nič hudega, če kdaj pač ne sodeluje. Da ceniš to, da se ga trudita vključit in bi si tudi ti želela, da se socializira, ampak da ga lahko sem pa tja samo pustita, da se sam igra, če mu paše in ne moti ostalih. Torej prvi korak: poizkusi ugotovit, kaj točno ju moti: dela štalo/ ga ne vidita/ samo ni tak kot ostali. ceprav pri njemu ni problem, da ne bi govoril - on fuuuuul govori. ampak, kako bi rekla, ... cisto mimo teme........ Ja, temu se reče, da je še otrok . Lubi R. ne more 5 minut skup poslušat! Ne, resno, noben otrok ne zna takoj lepo povedat zgodbice, kaj se je dogajalo, v pravem kronološkem redu itd... On ima s tem še malo večje težave, ali zaradi ADHD ali ker je tak karakter, sicer pa tudi na splošno fantki baje malo kasneje besedno dozorijo. Ko punčke že pripovedujejo cele zgodbice, oni povejo tako kto tvoj (ni to zabetonirano pravilo, seveda so izjeme, samo na splošno velja). Je pa baje urjenje tega zelo pomembno ravno za razvoj "zgornjih možganov", tako da to le vadita. Tu mu spet lahko pomagaš s tem, da obnavljata dogodke in gresta POČASI! In da ga nežno usmerjaš nazaj, kadar vidiš, da zaide. Recimo, ga vprašaš, kaj so imeli v vrtcu za zajtrk. Nekaj se bo spomnil, recimo kruh (to se navadno spomnijo, ker je skoraj vsak dan:D), potem ga vprašaš, kaj je bilo gor namazano. POtem ga vprašaš, kaj naredijo po zajtrku. Če se ne spomni, mu pomagaš: ali si greste umit roke ali imate takoj jutranji krog? in potem počasi tako čez cel dan (ni treba vse naenkrat, če vidiš, da mu ni). Kaj pa ste se pogovarjali na jutranjem krogu, imate kako temo? Tu ti bo verjetno začel pravit nekaj tretjega, ker ga bo to, kar je en prijateljček rekel na krogu, asociiralo na neko tretjo reč;). In rečeš, ok, tapata je rekel topato. A si ti tudi kaj povedal? Kaj pa? Kaj ste pa počeli potem, ste šli kaj ven? Otrokom je lažje, če jim dodamo podvprašanje, ker se ob preveč splošnih vprašanjih hitro izgubijo. Če so šli ven, ga vprašaš, če na vrtčevsko igrišče ali kam drugam in kje se je največ igral (peskovnik, igrala, itd...) Potem lahko vmes navržeš vprašanje, s kom (ker to te v bistvu najbolj zanima;). Tako to vprašanje ne bo imelo take strašne teže, kar je seveda dobro:). Ko to izčrpata, je na vrsti kosilo, kaj je bilo za kosilo, a je šel po kosilu spat, ali so jim zavrteli kako pravjlico, itd... Mala vprašanja, čim bolj specifična in ti vodi skozi čas, sam od sebe pri 4,5 tega še ne more znat. Ok, se najde kdaj kakšen, ampak mislim, da to ni ravno pravilo;). Tamala ima dober občutek za prostor in čas, tavelika pa... se še zdaj zgubi v teh pripovedih;). Pa daj mu vedet, da ni br. 2, da je zate glih tako naj kot njegov brat. Ne mislim, da delaš razlike, samo mora čutit, da je tudi on "prvi" zate v nekaterih stvareh. Pojdita kdaj sama kam. To bo potem skoraj gotovo znal povedat, kaj sta počela;) haha, to vem, samo en malck pomaga user posted image se vedno je treba prezivet to poplavo custev Res je . Ampak dostikrat se ji da tudi izognit, če reagiraš dovolj hitro. ker on si ravno tako kot ti ne želi teh izpadov, njemu takrat res ni fajn. To se da, kadar imaš ti dober dan, si potrpežljiva in ok sama s sabo, itd... Ne grizi se pa preveč, če kdaj pač ne moreš in zahakljata. Na dolgi rok (in v bistvu tudi na kratki, ker nima izpada), se sicer splača, ampak vsi smo ljudje in včasih enostavno ne moreš... in takoj dobim tudi servirano. Hehe, sva že dve. "Mami, ampak rekla si..." joj, ja, tega ga poskusam nauciti. ampak imas point, moram za zacetek pustiti, da izzivi to in mu samo prisluhniti, potem pa ga uciti 3x globoko zadihati Ja, NE ga tega učit MED izpadom! To ga učiš, ko sta oba čisto kul . Med izpadom dobesedno nič ne sliši, takrat mu lahko samo poveš,d a ga imaš rada, tudi če se dere. "joj, ves kaj je ta-pa-ta neredil!" - ? -"eh, nic, saj ti ne morem povedat." Ma, za druge je vseeno, če gre za tvojega ti pa lahko in morata povedat. kaka fora? napisi kaj vec, pliz To maš tudi v tej knjigi: pokaže, kako razložit otrokom, kaj se dogaja v njih. Palček so ti spodnji možgani, ki prevzamejo vodstvo, kadar smo zelo razburjeni ali prestrašeni. Ostali prsti so pa zgornij možgani, ki vse lepo procesirajo in razmislijo, kaj bi bilo bojlše, kadar je vse ok - takrat je rokica lepo stisnjena v pest s palčkom skritim pod prsti in ostali prstki božajo in mirijo palček, da se ne sekira. In potem pravi, da včasih nam tudi zaradi malenkosti lahko "odnese pokrov" in takrat se ostali prstki umaknejo gor in palček je sam tam in čisto prestrašen. In takrat jih oblije tisti naval čustev in vsega. Ampak da lahko palčku pomagamo in ga spet pomirimo, s tem, ko se potrudimo trezno razmislit - prstki en za drugim grejo spet dol, čez palček. Sicer tam ni navodil za to, ampak sama sem puncama razložila, zakaj je dobro, da včasih spodnji možgani prevzamejo glavno vlogo: če se recimo približata ognju, da umakneta roko, še preden lahko pomislita, da je tam vroče. Ali zakričita, če tamali najde kako malo reč in jo da v usta (sem ju naučila, da je to nevarno, ker ne bi rada, da se mi zaduši z nečim, kar bi našel nekje). Se mi zdi fajn, da vejo, da to ni čisto brezveze. Potem smo se strinjale, da če je pa ena nenevarna reč, recimo če izgubimo špangico, pa to ni tako nevarno, da bi morali ti možgani v akcijo in smo se zmenile, da za take stvari jih bomo pa poizkušale pomirit. V tej knjigi pravi tudi, da otroci nimajo še tako izoblikovanega občutka za čas in da mislijo, da bo to, kar trenutno čutijo, trajalo večno, zato jih tudi tako zelo sekira. In da jim zelo pomaga, če jim razložiš, da vsako burno čustvo povprečno traja do 90 sekund - mi smo potem štopale, koliko časa je to, pa se jima je zdelo kar dolgo - no, saj če imaš izpad ali ga moraš poslušat, dejansko je res kar dolgo . Ampak potem smo poizušale še gledat, koliko časa je to, kadar smo delale kaj luštnega in smo videle, da je to v bistvu zelo malo časa . In smo mele še lekcijo relativnosti zraven . Ja, priročnika res ni, pomaga pa, če razumeš, kaj se dogaja (in si ti ok, da lahko reagiraš tako kot misliš, da bi bilo prav). Probaj dobit tisto knjigo, ima precej takih konkretnih primerov in kako reagirat - dosti je sicer za starejše otroke, ampak se začne ravno nekje pri teh letih, ko se počasi začne kognitivno mišljenje jačat. In poizkušaj čim bolj urit njegovo logiko, pripovedovanje dogodkov, da se mu bojo stvari sestavile v logične celote v glavi. Tako bo lažje dojel, da je izpada tudi konec, da to ni najhujša reč na svetu in s tem bo tudi izpadov manj. Vso srečo in poročaj, kako bo šlo:)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|