Čukica
|
Ajajaj...ne morem da ne povem svojega mnenja, pa me lahko raztrgate zaradi tega.
Čivčiv, najbrž se tvoj mož ni spremenil iz ljubečega moža čez noč v moža, ki ljubi samega sebe (je oh in sploh in ti boga reva si lahko samo srečna, da si prišla mimo, ko si je ženo iskal).Tak je bil, že ko si mimo prišla. In če si se takemu pred 10 leti odločila podrediti, je zdaj res malo pozno, da bi ga spreminjala. Seveda se lahko odseliš, ločiš, podrejaš dalje...opcij je še in še. Spreminjat nekoga pa, ko si se mu toliko let podrejala, pa žal ne boš mogla.
Verjamem, da je na začetku vse lepo, sploh ko ni otrok in je več časa za vse mogoče stvari, ampak že takrat (kot si sama povedala) si se podrejala in poppuščala, da bo on zadovoljen. Zdaj pa tebi živci popuščajo - kar je logično - meni bi že prej. Imela sem vezo z moškim ki je bil pol samega sebe in je pričakoval podrejanje, ampak se ni obneslo. Ni se dalo pogovoriti, ker je tudi on mislil, da je to kar on naredi vedno več vredno (pa tudi če je naredil manj kot jaz). Tudi on ni znal povedat kaj ga moti, motilo pa ga je baje še več kot mene - čeprav sem mu jaz vedno obrazložila sproti kaj in kako, on pa nikoli. In je vedno obrnil ko sem jaz povedala : vidiš to me moti...da ja kaj vse njega moti ... in se kregat kaka sem jaz, konkretno pa nič ni znal navest. Tako da iz lastnih izkušenj: se ne obnese. sem potrpežjiva ampak spet ne toliko da bi tako zdržala več kot eno leto. in sem šla.
Sedaj sem poročena, imam otroka. Mož je fenomenalen, bilo je lepo pred otrokom, lepo nam je tudi z otrokom. Pomaga mi pri vsemu - ni mi treba prosit. tudi on je ustajal ponoči, čeprav je šel delat drugi dan. tudi on je šel z otrokom na sprehod, tudi on je bil od dreka umazan in zabavno mu je bilo. Pozoren je (rožice, čokolatinčki) brez da ga na to opozorim ali zahtevam. Za moje pojme mu ne bi bilo treba mi rože in čokolatine nosit, mu tudi vedno povem, ker mi veliko več pomeni ko mi lupčka da in me objame. Pa mi jih vseeno prinese ob vsaki priložnosti (r.dan, valentinovo, vse možne obletnice, na rdan najinega otroka...skratka ni da ni). Če se kregava? Za moje pojme kreganje ni, če izraziš nestrinjanje . ker seveda se v vsemu ne moreš strinjat - to bi bilo že zelo čudno. Marsikdaj sva različnih mnenj, vedno si vse sproti poveva, vedno prideva na koncu do skupnega zaključka, ki je obena po godu. Ali je to idealno razmerje? Zame je. Za katero drugo mogoče ni, ker si želi več eksplozivnosti (ja pač nekatere imajo rade da jih moški zaničuje, nekatere da jih pretepa, nekatere da se z njim kregajo - pač smo si različni) - čeprav sem sama mnenja, da take osebe niso srečne, ko črto potegnejo. Ampak hej, sej vsi pa ne moremo bit.
Skratka, če nimaš več izkušenj (LASTNIH), boš težko dojela. Pa lahko prebiraš 1001 zgodbo drugih žensk, kako je njihovo razmerje. Jaz sklepam iz svojih izkušenj in jih imam nekaj - tudi tako, ko mi je grozil da me bo ubil, ko sem odšla. Ampak jaz se nisem zadovoljila z razmerjem za katerega sem se spraševala, če je to to. Ko je prišel mimo, sem preprosto vedela. In tudi to, tista, ki ni doživela, ne bo razumela.
Lp
|
Natisni
, se zelo hitro sprožijo obrambni mehanizmi......)
Zdavo. Midva živiva takšno partnerstvo. To pa seveda ne pomeni, da ves čas deliva isto mnenje (besedico kreg nerada uporabim, ker pač se mogoče ne znava kregati, si pa znava povedati kaj si misliva in kaj bi lahko bilo drugače, da bi bilo obema všeč - dala pač en primer), da počneva iste stvari, da imava popolnoma enake hobije, itd. ne, takšen popolni par pa res nisva. 
