Medea10
|
Tudi sama imam mamo alkoholičarko. Pije že odkar pomnim, nikoli je ni bilo mogoče spravit na zdravljenje. Enako kot tvoja, pijana postane nasilna, žali, bi se kregala. Ima partnerja, ki tud rad pije in še kaj zelenega skadi, tako da je pestro pri njima. Ni zaposlena, živi od socialne podpore (že ohoho let) in ko zmanjka denarja, se gre sprehajat mimo gostilen v okolišu, če bo morda koga srečala, da ji plača pijačo, čist brez sramu). Ko sem spoznala fanta, sva skupaj pogosto hodila k njej, ko seveda nisva bili skregani, kar je bilo pa precej pogosto in zmeraj zaradi alkohola. Kasneje sem zanosila, zato sem prav želela, da ohraniva stike, zato, da bo moj otročiček imel vsaj babico po moji strani, če že dedka ne bo imel. Ko je moja pikica imela nekje pol leta, pa mi je prekipelo. Vsakič, ko sva (vedno sva se dan prej dogovorili, da pridem s tamalo k njej, da smo pač malo skupaj) prišli, je bila nažgana. Ene 2x mogoče ne, drugače pa vsakič. Seveda sem ji povedala, da ji pijani otroka pač ne dam v roke, in zato smo vsakič imeli potem cel halo. Zdelo se mi je nesmiselno, da se bomo vedno, ko bomo prišli na obisk, kregali in se na koncu po 5 minutah obrnili in šli samo zato, ker ne more en ljubi dan bit terezna. Sem ji povedala, da če ji je kaj do vnukinje, naj se gre zdravit. Pa se samo nasmeje in reče, da se nima zakaj. Od takrat nimava stikov. Torej letos oktobra bo že 3 leta. Včasih se spomnim, kako luštno nama je bilo, ko je bila kak dan trezna. In priznam, takrat me prime, da bi stopila v stik z njo. Ko pa vprašam sestrično, ki še hodi k njej kako je, pa pove, da je stanje nespremenjeno, pa me spet mine. Najbolje, da se probaš še pogovorit z njo, potem pa, če ne bo sprememb, se na podlagi tega odločiš kaj boš storila.
|