 |
RE: za tiste, ki imate otroke doma
17.4.2013 9:02:27
|
|
|
|
chezAnA
|
vav, nisem vedela, da je takole multijezično življenje lahko tako zakomplicirano. Pa zdaj, ko sem tole prebrala, mi je logično. Hvala za razširitev obzorja obema
Meni kot enojezičnemu staršu (izraz?) se ne bi zdelo nič čudno ali narobe, če bi se nekdo drug s svojim otrokom pogovarjal v jeziku, ki ga ne razumem. Samo toliko, da ti povem, bubu bibi, da se zaradi nas ostalih zares ne rabiš sekirat. Če pa bi se mi zdelo pomebno, da razumem tudi jaz, bi pa povprašala, kaj to pomeni. Pa je.
Včeraj nisem uspela povedati nič o kuhanju in oblačenju. Pri nas oboje začnemo zgodaj. Pri kuhanju seveda moram biti zraven, pa se kakšna nesreča vseeno zgodi. Ni pa nobena tako huda, da bi bilo potrebno zganjati cirkus zaradi tega. Tudi s tem, da se ureže med lupljenjem krompirja ali ribanjem sira, pa da se opeče na loncu, se nekaj nauči. Niso pa to poškodbe, ki bi potrebovale kakšno posebno nego. En hanzaplast, po možnosti porisan, posuši solze. Pa vseeno rajši vidim, da se začetne nerodnosti in nesreče dogajajo takrat, ko sem ob otroku, da ga lahko potolažim in vem, kaj se je zgodilo in zakaj, pa sva skupaj naslednjič malo bolj pozorna na tisti del kuhanja, kjer se je pripetila nesreča. Pa zdaj, ko so še majhni, si lahko brez težav privoščijo solzice, če se jim kaj ponesreči ali se poškodujejo. Zanimivo je to, da starejši recimo ne želi več jokati (pa od nas ni nikoli slišal tistega, da veliki fantje ne jokajo). Je lažje prenašati bolečino urezanega prsta ali ranjenega ponosa, če te nekdo stisne k sebi in se tam malo razjočeš, potem pa je spet vse ok.
Se mi pa zdi pomembno, da sem pozorna na to, da otroku olajšam oz. da mu ne otežujem okoliščin pri kuhanju. stati mora na trdni in močni podlagi, biti na pravšnji višini, da lahko udobno meša (če je prenizko, se bo opekel samo zaradi tega, čisto po brezveznem), enako tudi, če mesi, reže ali lupi. Dostikrat dam posode ali deske kar na stol, pa otrok stoji na tleh in pripravlja hrano. Ali pa ko mi pomagajo stepati npr. smetano, nam je najlaže, če postavim posodo na tla, pa potem skupaj miksamo. Otrok tako vidi, kaj se dogaja. In ima večji nadzor nad sabo, nad potekom priprave ...
Pri oblačenju pa je tudi malo hecno pri nas. Sem morala nekajkrat malo na trdo iti proti tašči, ker ona veliko da na to, kaj bodo drugi rekli (je otroka prestrega, ko smo šli dol, ven na dvorišče in ga je ujela, ga preoblekla in obenem govorila, da takšen pa res ne more ven), meni pa se je zdelo pomembno, da sem otroku, ki se začenja oblačiti, dolžna izkazati eno kaj pa vem, spoštovanje? če se je on toliko potrudil, da si je sam oblekel hlače. Pa čeprav je zamešal spredaj-zadaj. Ali pa škornje in copate, kjer na začetku dostikrat mešajo levo-desno. Pa mu ob kakšni drugi priložnosti pokažem, kako preveri, kaj je spredaj in kaj zadaj. Kako pa otroka naučiti? Hm, pravzaprav ne vem, kako to pri nas poteka. Nekako v obdobju "sam/a" se želijo sami oblačiti, slačiti. Pa jim pustim, včasih kaj pomagam, pokažem. Je pa res, da se nam nikoli (no, skoraj) nikamor ne mudi in se lahko oblači tudi po eno uro, če želi. Zadnjič si je naša tamala pol ure (ne pretiravam) obuvala in sezuvala škorenj. Pa sem samo sedela zraven, jo s kotičkom očesa gledala in uživala. In zdaj zna brez problemov obuti in sezuti škornje. Enako je bilo tudi s hlačami. Sem ji že med mojim oblačenjem govorila, kako in kaj. Zdaj se vsedi, pa dajva nogice v luknjo. Kje so prstki? Glej glej, tukaj so! Zdaj, ko so prstki zunaj, pa vstani. PA potegneva hlače gor. In zdaj ona počne enako. Celo govori glej glej pstke Edino čez rit zadaj si še ne zna potegniti hlač. Ostalo pa obvlada. Nisem pa je načtrno učila nič razen oblačenja bunde oz. kombinezona.
Še poročilo o naših dnevih. Ha, ga v bistvu ni. Zunaj smo. Tavelik je 3/4 dneva na kolesu in se vozi sem in tja, tasrednji je tudi nekaj časa na kolesu, nekaj na rolarjih, ostali čas pa koplje luknje v pesek ali zaliva rožice. Tamala pa prav tako uživa v pesku in zalivanju. Pa začeli so postajati klapica s sosedovimi punčkami, tega sem prav vesela. Lani so bili še premladi, letos pa po njunem vrtcu kar tečejo skupaj, da se le zagledajo. Prav luštno, res.
Sem že rekla, da bomo uredili naše "igrišče" na novo? Prav komaj že čakam. Ko opravimo ta nujne reči na vrtu, se lotimo tegale projekta. Juhej.
Kasija, pozdravljena Lepo te je spet brati. Verjamem, da je takole obdobje grozno. Upam, da v kratkem najdeš rešitev
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Kam gre čas, ej. 
Ful sem rabila tovrsno 'materinsko' 'na izli punca in bo šlo' varjanto. Ker v okolju, kjer živimo ni neke hude vzpodbude za našo dvojezičnost - posledično ko smo v čakalnici, trgovini, na igrišču itp. govorim z Malčkom slovensko, prav tako, če gremo na obiske v slovenske družine, ker tam itak skoz vsi govorimo slovensko, samo glih to mogoče ni prav. Ker potem lahko res začne zavračat 'manjšinski' jezik, ker jaz/midva ne bi bila konsistentna. Težava je lahko tudi v tem, da midva oba govoriva slovensko in 'manjšinski jezik' in nama je v interesu govoriti oba (pa še angleščino) čimbolje in v vseh razsežnostih jezika - ko kam gremo pa itak prešaltamo na slovenščino, ker se s prodajalko/vzgojiteljico/sosedo drugače ne bom zmenila. In tudi Malček z njimi mora komunicirati slovensko. Po mojem moram pač biti bolj samozavestna in ponosna, da ima najin otrok to možnost in tu nehat razmišljat. In če komu kaj ni prav, pa naj mu ne bo. ;) 
Ampak pomoje sta si jo zapomnila....
