ronja
|
vinilia, najdi nekoga, da lahko z njim govoriš o tem, ali pa vsak piši o tem. Ne držat v sebi, ker boš postala nesrečna.
Verjamem, da te je zabolelo, ko je partner kategorično zavrnil, češ da z njim ni nič narobe. Na žalost to ni nujno res: vzroki za neplodnost ležijo v 50% na moški in 50% na ženski strani. Glede na to, da je s tabo ginekološko vse ok, je mogoče vzrok pri njem (kar bi se mogoče dalo pomagat) ali pa ni medicinskega razloga in definirajo to kot "nepojasnjena neplodnost".
Kar se stresa tiče, ne pomaga pri skoraj ničemer, vendar pa tudi ni, da na splošno ljudje ne bi mogli zanosit zato - punce zanosijo celo med posilstvom, pa si lahko misliš, da so takrat in še dolgo po tem pod hudim stresom... Sama sem imela kar pestro v službi, sploh tazadnjič, pa se je mali vseeno napovedal celo 2 meseca prej kot sva ga mislila naredit. Tako da lahko sicer stres vpliva, ni pa to nujno razlog.
Da se sprostiš, je vsekakor fajn, pa ne samo zaradi zanositve, vendar če poizkušata že 1 leto in si otroka res želiš/ta, potem bi se vseeno splačalo moža prepričat, da gre na test... Verjetno noče zato, ker ga je strah. Neskončno strah, da bi bil "on kriv", da ne moreta imet otrok. Tisti partner, ki je manj ploden, navadno doživlja občutke krivde, čeprav ni nič kriv in četudi ga drugi nič ne obsoja. Njega je strah, da bi se to pokazalo, sploh ker se jepri tebi že pokazalo, da je vse ok. Na žalost pa vama lahko pomagajo samo, če odkrijejo vzrok... zato se ga splača poiskat.
Prijateljica je imela podoben primer, tudi sta bila zelo verna, tudi se njemu ni nič mudilo, ona je pa umirala od želje po otroku (z njo ni bilo nič narobe). Končno je šel on tudi na pregled in se je izkazalo, da ne more imet otrok. Ker se okoli tega nista mogla zedinit (ona si je želela potem pa posvojitev), sta se ločila. Zdaj ima ona otroka z drugim možem, zanj ne vem. Hočem rečt, da so to velika vprašanja in da samo čakanje nič kaj dosti ne reši. Pri njima je čakanje samo zamere večalo...
Mogoče če poizkušaš večkrat načet temo, poveš, da te to zelo boli, da si otroka res želiš, da bi ga rada imela, ti pa ni važno, kako (če je to res, pri njej je bilo, ji je bilo vseeno, biološko njen ali posvojen otrok, samo da ga ima), da obstaja veliko rešitev tega problema, če sploh je problem, da bi samo rada vedela, pri čem si... Njemu je o tem težko govorit, poskrbi za zaupno atmosfero, da ti bo lahko zaupal, da es bo počutil varnega, da ga ne boš pustila, tudi če ne bi mogla met otrok, .... vendar da moraš vedet, pri čem sta...
Če poskušata komaj par mesecev, pa ni panike za delat, pojdita na dopust, odklopita vse in se mejta fino.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Namreč, tudi jaz imam stresno službo. Pravzaprav je odgovorna in iz tega rata tudi stresna tako, da po šihtu premlevam in premlevam ali sem sprejela pravilne odločitve. Vendar, ko je z vsakim letom je bilo vedno več nosečnic okoli mene(v službi, v družini,...) sem se odločila, da grem na kakšen pregled na ginekološko kliniko. Ze prvi plegled je pokazal, da ni kriv stres vendar nekaj drugega.
No nočem te strašiti ali te s čim užaliti. Lahko je vzrok stres.Lahko je stres tisti,ki ti ne dovoli po tolikem času zanostiti,lahko je pa vzrok čisto kje drugje. Pojdita se malo pokazati ginekološki kliniki za reprodukcijo. 
. Potem se še zaradi tega sekiram in se vrtim v začaranem krogu... 
Tudi vsi dopusti in sproščanja nama niso pomagali... Potem sva se prijavila na kliniko za neplodnost in novo razočaranje, saj ni zdravstvenega vzroka, da nebi mogla imeti otrok, oba sva zdrava in plodna in vseeno ni ratalo, leta pa kar tečejo, saj nisva več med najmlajšimi 
ali 
. Nato sva imela še IVF in končno nam je uspelo, najina bebica je ostala pri nama in marca jo bova tudi spoznala 
. Res je, da te vso to čakanje in upanje še bolj potolče, ampak je vredno it vsaj probat, midva sva presrečna in ni nama žal, da sva se odločila za zdravniško pomoč! 
. Pa svetujem vama, da se pogovorita o vsem, jaz mojemu včasih nakladam in nakladam, ampak mi je lažje, da vse "spravim iz sebe", sem potem bolj pomirjena.
Zdaj sem mu pa kar naravnost povedala, da sem naju naročila na pregled - prej sem ga še spraševala, če naju naj, pa je bil za, da naredim kakor se meni zdi prav in sem mu potem šla še pojasnjevat, da bo moral mogoče še na kak pregled... Njega še, razen spermiograma, ni nihče pogledal... Ko je to izvedel, si je premislil, da bi še malo počakala... In sem čakala še malo, da da mogoče kako pobudo, ki je seveda ni dal, tako da sem naju pač naročila in sem mu povedala, da si bo šel sam po napotnico, na preglede itd. pa niti ni ugovarjal. Pri naju je sicer tako,d a moj čaka potem,d a se sama odločim, pač on pol naredi kot se odločim sama. Sicer men taka iniciativa ni všeč, je pa še vseeno boljše kot da se upira, sam se mi zdi,d a so moški pač polni enih predsodkov, če niso pač šolani v kaki taki smeri, ker si ponavadi čist nič ne preberejo in jim je vse tabu. Moj se sicer vsaj pogovarja s sodelavci s podobnimi problemi, kar se mi zdi zelo v redu, vidim da mu ni vseeno. Na srečo ni veren, ravno obratno. 
