Matejusska
|
Naša skoraj 4-letnica je precej nemogoča. Že kot dojenček je bila naporna, čez dan ni skoraj nič spala in jo je bilo dobesedno treba prisilit, previjanje je bilo misija nemogoče, ker se je skoz ritala ipd. Zato sva z možem že od začetka pristopila k vzgoji z doslednostjo, biti sva morala res vztrajna, da smo dosegli osnovne stvari kot so držanje za roko, ko se hodi ob cesti ipd. Pri stvareh povezaniih z varnostjo sva vztrajala, drugje sva ji pa tudi pustila lastno izbiro, npr. katero krilo bo oblekla, kaj bo jedla za zajtrk in podobno. Ne vem, meni se zdi, da sva bila na pravi poti. nekako smo še kar vozili, čeprav so bili izpadi trme pogosti. Zdaj bo kmalu stara 4 in je zadnje pol leta res nemogoča. OK, to, da ne zna lepo povedat, če bi kaj rada ali če ji kaj ni prav ampak da vse pove z jokavim glasom, se mi zdi, da je pri toliko starih otrocih pogosto, ampak to, da pa 4-letnemu otroku ne moreš dopovedat ama baš ništa, mi pa ni jasno oz. ne pusti si dopovedat, kar je njej v korist, takoj zakapira, tisto, kar bi pa morala, ji pa ne gre v glavo. Na primer želi posladek pa ji povem, da ga bo dobila, vendar da bo zdaj kosilo in da dobro ve, da sledi posladek po kosilu ampak ne, ona bo težila, vpila, brcala, me suvala, porivala, kljub temu, da ve, da imamo pravilo, da sledi posladek po kosilu. Ali pa želi, da ji narišem npr. drevo pa se potem začne zmrdovat, da ni dovolj veliko, da naj ga narišem bolj v desno itd., itd., enostavno več ne vem, kaj bi sploh rada oz. kakobi rada, da ji narišem, zato ji rečem, da naj mi sama pokaže, kako bi rada oz. da naj mi točno razloži, ampak ne, ona se kar dere, vpije, brca, toliko teži, da na koncu rečem, da njeno vedenje ni sprejemljivo, da mi ni všeč in da ji ne bom več risala. To je bilo ravno par dni nazaj. Pa je hodila za mano in mi težila pa me vlekla, jaz sem ji na koncu že poskušala preusmerit pozornost, da bi nehala, sem mislila, da bo to pomagalo, pa ni, na koncu me je čisto izmozgala in sem jo 2x po riti. Naj takoj povem, da ne rabim obsojanja za to, da sem jo po riti tako da če ima kdo tak namen, naj se vzdrži. Prav tako ne rabim filozofiranja, da otrok ne čuti ljubezni staršev, kot sem že brala v odgovorih na temu forumu, ker nikoli, ampak res nikoli ji nisem rekla, da je nimam rada ali kaj takega, pa čeprav sem že kar nekaj mamic slišala reči, mamica te nima rada, če se tako obnašaš. Jaz vedno rečem, da mi tako obnašanje ni všeč, da ni sprejemljivo, da sem žalostna, nikoli pa, da je nimam rada zaradi tega. Vsakd dan ji povem, da jo imam rada, pohvalim vsako stvar, ki jo naredi, ji povem, da sem ponosna nanjo itd. OK, da grem naprej. Če se grdo obnaša, npr. začne brcat, tepst, suvat, ji rečeva da ne bo pravljice ali risanke in potem sledi jok in obljube, da se ne bo več grdo obnašala ampak že v isti sekundi hoče risanko, pravljico izsilit s suvanjem, brcanjem. Recimo včeraj zvečer ni hotela dati možu lupčka za lahko noč, ker sva rekla, da ne bo pravljice, in se je 1 uro drla v sobi, da mu ni dala lupčka. Sem šla parkrat k njej, kaj je, in je povedala, da joka, ke mu noče dat lupčka. Sem ji rekla, če mu ga bo dala, pa je rekla ne, je šel še mož k njej, pa ne, ne bo dala, drla se je pa naprej dokler ni zaspala. Jaz enostavno res več ne vem, kako naprej. Celi dnevi so eno samo pregovarjanje, trmarjenje, jokanje, brcanje itd. Vesela bom kakšnega nasveta, kako pristopit k takemu obnašanju.
|