|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: izguba v 23 tednu
5.3.2011 7:02:21   
Smrketka85
moje iskreno sožalje, vem kaj čutiš in kako ti je hudo, sama sem tri dni pred rokom izgubila mojo pikico. en velik user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Jeca*)
Neposredna povezava do sporočila: 26
   RE: izguba v 23 tednu
5.3.2011 12:01:56   
anju
jeca sožaljeuser posted image

rada bi eno hudo a pozitivno na tem mestu povedala. nečak od sodelavca se je rodil v približno teh tednih s 560g in je danes popolnoma zdrav 4 letnik. seveda po velikem prizadevanju staršev in vseh. me kar mrazi ko mislim na to in na vaše bolečine. pogovori se s svojim ginekologom o cerklaži in tveganjem. bodi pogumnauser posted image

(odgovor članu Smrketka85)
Neposredna povezava do sporočila: 27
   RE: izguba v 23 tednu
5.3.2011 18:43:29   
Jeca*
hvala vam velik..ja se trudim na novo zaživet samo počasi..pride na čase taka tegoba in bolečina da enostavno komaj zdržim..smrketka tebi tudi iskreno sožalje..moramo biti močni za naprej..upam da naš čas še pride..user posted image user posted image

(odgovor članu anju)
Neposredna povezava do sporočila: 28
   RE: izguba v 23 tednu
6.3.2011 22:05:08   
Jeca*
ali mogoče katera ve ali je možno da sem dobila M 40 dni po ss??hvala

_____________________________

■Žalost je kot zakladnica, ki jo odpiramo samo najbližjim
Moje srce nikoli ne bo pozabilo nate,
vsak dan svečka, na grobu bo gorela zate.
NIKOLA(25.01.2011;10:15;25.01.2011;10:51)

(odgovor članu Jeca*)
Neposredna povezava do sporočila: 29
   RE: izguba v 23 tednu
6.3.2011 23:16:30   
timnala
Si ne morem predstavljati, kaj preživljaš, upam pa in ti iskreno želim, da si močna in da upaš naprej ter da ti partner stoji ob strani..
Najbolj pa ti želim, da bi kmalu držala svojo malo zdravo štručko v svojem naročju user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image

_____________________________

Nace je moja velika ljubezen v malem...

(odgovor članu Jeca*)
Neposredna povezava do sporočila: 30
   RE: izguba v 23 tednu
7.3.2011 12:07:38   
Jeca*
hvala timnala..ja se trudim biti močna posebaj me to spodbuja ker mi vsi bližnji posebno partner stojijo ob strani..res imava veliko zeljo po dojenčku in močno upam da se nama bo ta želja uresničila..hvala ti za želje upam da nas bog usliši..user posted image user posted image

_____________________________

■Žalost je kot zakladnica, ki jo odpiramo samo najbližjim
Moje srce nikoli ne bo pozabilo nate,
vsak dan svečka, na grobu bo gorela zate.
NIKOLA(25.01.2011;10:15;25.01.2011;10:51)

(odgovor članu timnala)
Neposredna povezava do sporočila: 31
   RE: izguba v 23 tednu
21.3.2011 16:45:05   
timnala
Žal sem danes izvedela, da je našmu plodeku nehal biti srček..sem bila pa v 18. tednu nosečnosti. Jutri grem na čiščenje..kar nekaj solz sem že izlila, malce lažje mi je, ker vidim, da nisem sama v tem. Čeprav se sprašuješ, kako, zakaj..user posted image Nosečnost je bila lepa kot prva, brez slabosti, vse sem počela normalno in se zdaj sekiram, če sem se mogoče premalo pazila.. user posted image
Lažje bi mi bilo tudi, če bi vedela vzrok..tako pa samo tuhtaš in tuhtaš..in vem, da bom naslednjič panična za vsako stvar..
Očitno je to lekcija zame in upam, da bo kmalu prišel dan, ko bom prebolela in se bom veselila nove user posted image ..

Prosila bi pa, če mi lahko katera napiše, kako izgleda postopek..kako dolgo si v bolnici, kako dolgo na bolniški, kdaj lahko poskušaš spet zanositi...lahko tudi na ZS. Hvala..


_____________________________

Nace je moja velika ljubezen v malem...

(odgovor članu Jeca*)
Neposredna povezava do sporočila: 32
   RE: izguba v 23 tednu
21.3.2011 18:27:13   
Kratka
Najprej...moje sožalje user posted image
Glede postopka...kdo ti je rekel, da greš na čiščenje? Na čiščenje se ne gre, ampak greš rodit. Dobiš tabletko ali pa injekcijo in potem čakaš, da se začnejo popadki. Jaz sem bila v porodnišnici tri dni. Prvi dan sem popoldan okoli 14h dobila injekcijo, drugi dan dopoldan sem rodila. Potem so me še ščistili, ker je ostala posteljica not. Tretji dan po viziti sem lahko šla domov. Sem pa bila v 19.tednu. V bolniški si ponavadi tri tedne, lahko tudi podaljšaš. Zanosiš pa lahko že po treh mesecih oz. ko si pripravljen. Jaz po enem letu še nisem...lahko me še kaj vprašaš...user posted image

(odgovor članu timnala)
Neposredna povezava do sporočila: 33
   RE: izguba v 23 tednu
21.3.2011 19:10:37   
timnala
Hvala draga Kratka za odgovor. Sej vem, da grem rodit, ampak v bistvu bo to tudi čiščenje..mi je mogoče lažje, če tako govorim. Upam, da ne bo preveč bolelo..zaenkrat imam izkušnjo samo s sinčkom, pri katerem je bila nosečnost krasna in porod ekspresen, tako da sem že iz tega imela nekakšno lažno predstavo, da bo zdaj tudi tako..žal ni..ampak očitno ima vse svoj razlog..upam, da bo kmalu prišel čas, ko bom razumela.
Mi je pa mali v veliko tolažbo..kljub temu, da sem žalostna, me nasmeji oz. me tolaži in boža, ko jokam.
Glede ponovne nosečnosti..jaz bi kar takoj..danes vsaj tako razmišljam, bomo videli kako bo jutri. Mogoče mi je malce lažje, ker sem več brala duhovne literature in je ponavadi tako, da pride ista dušica kasneje in si mislim, da se bomo še že videli in pocrkljali..očitno zdaj ni bil pravi čas..
Sožalje tudi tebi user posted image


_____________________________

Nace je moja velika ljubezen v malem...

(odgovor članu Kratka)
Neposredna povezava do sporočila: 34
   RE: izguba v 23 tednu
21.3.2011 21:45:42   
timnala
Se opravičujem, ker sprašujem v to temo..upam, da ne bo nihče jezen, vendar nimam koga vprašat.
Zanima me še, kako dolgo traja krvavenje po posegu, ali ti plodek pokažejo ali ne ter če porod res traja tako dolgo..večina omenja 12 ur..je to zato, ker ni naravno sproženo in ni pripravljeno user posted image


_____________________________

Nace je moja velika ljubezen v malem...

(odgovor članu timnala)
Neposredna povezava do sporočila: 35
   RE: izguba v 23 tednu
22.3.2011 11:17:06   
Kratka
hvala Timnala! Sedaj je že verjetno prepozno za moj odgovor, ker si že v bolnišnici, pa vseeno. Glede dolžine porodaje zelo različno. Meni so rekli, da sem hitro končala, da bi moralo trajati dalj časa, glede na to da sem bila prvorodka. Druge punce v sobi so vse rodile hitreje od mene in vse so že imele otroke doma. Odvisno je tudi v katerem tednu si. Dve sta bili manj noseči kot jaz in sta rodili že popoldan, dopoldan sta dobili tablete. Ena je bila  v 22.  tednu  in je rodila ponoči, injekcijo je dobila pol ure kasnej od mene. Skratka vse je odvisno od načina sprožitve splava in od samega telesa ženske ter prejšnjih porodov. Upam, da boš ti med "tahitrimi" in bo hitro šlo.
Meni je babica prvo rekla katerega spola je in me je vprašala, če jo želim videt. Potem mi jo je zavila v odejico in položila na prsa. Tud pustijo te, da si sama z otročkom, če želiš. Upam, da se boš poslovila, ker verjemi mi, ne bo ti žal. Meni je edino žal, da je nisem slikala, tako bi imela lep spomin na njo, tako ga pa imam samo v svoji glavi, ki počasi in na mojo žalost bledi...glede krvavenja ti bodo pa tam vse povedali od odpustu. Jaz sem zelo dolgo krvavela, dalj časa kot pa so mi rekli da bom.
Nove nosečnosti ti res ne priporočim prehitro. Prvo je treba žalovat. Vse bo dobro. Dušica se lahko vrne ali pa ne. Lahko pride nova dušica, ta pa ostane ob tebi....javi se, ko prideš domov. Lahko mi pišeš tudi na zs, bom prej opazila, da si pisala.
Držim pesti, da čim prej mine user posted image

Aja, še to...kak dan po porodu dobiš tudi mleko. Ne se ustrašit.

(odgovor članu timnala)
Neposredna povezava do sporočila: 36
   RE: izguba v 23 tednu
16.4.2012 11:00:08   
*pupika*
Še ena tukaj ... user posted image V nedeljo, na Veliko noč, naju je z možem zapustil najin najlepši sinek Val. Moj maternični vrat izgleda ni zdržal in ko sem prišla v porodnišnico (zaradi krvavitve), sem bila odprta že 5 cm in nič se ni dalo več narediti. Najin fantek je bil star 22. tednov. Rodila sem brez pomoči sredstva za pospešitev popadkov, ker sem tako želela. Le mehur mi je ginekolog predrl.

Borim se z žalostjo in bolečino. Tiste, ki ste bile v takšni situaciji tako veste, kako je ...user posted image

To je bila moja tretja nosečnost in midva sva še brez otrok ...
Prvič SS v 5. tednu (vzrok: molarna nosečnos)
Drugič odmrtje plodu v 12. tednu (baje, da je bila kriva popkovnica, ki ni dovajala hrane)
Tretjič še ni potrjen vzrok. Verjetno krivda na materničnem vratu in zaradi tega naj bi prišlo tudi do infekta ...

Dobila sem tudi mleko seveda. Še toliko hujši udarec za psiho ... user posted image

Ampak bomo preživele! Vedno nam je naložen tak križ, da smo ga sposobni nesti ...

(odgovor članu Kratka)
Neposredna povezava do sporočila: 37
   RE: izguba v 23 tednu
16.4.2012 15:18:50   
urshak
pupika, ti si neverjetna. Držim pesti zate in verjamem, da bo naslednjič zdržalo do koncauser posted image

(odgovor članu *pupika*)
Neposredna povezava do sporočila: 38
   RE: izguba v 23 tednu
7.6.2012 14:15:05   
GregUr
S solzami v očeh prebiram objave žalostnih mam, ter se zavedam da na svetu obstajajo še hujše zgodbe od moje, pa vseeno, moja osebna je meni najhujša. Rada bi vam jo zaupala...
S partnerjem sva se zavestno odločila za naraščaj, ter letos zadnjega januarja zagledala magični plusek! Nepredstavljivo veselje, čeprav dvom do konca prvega tromesečja, sva novico razbobnala takoj. Tega veselja nisva morala zadrževati. Minevali so tedni, za nami so bili pregledi, vsi bp, otroček je rastel in rastel... Prestopili smo tisto mejo treh mesecev in se še bolj sprostili, sploh zaradi tega, ker sem se počutila odlično! Bila sem fizično aktivna pač v mejah normale, nič me ni matralo, vse vredu, nekje v 18. tednu sem začutila prve brcike, ki so mi vsak dan še bolj grele srce in me povezovale z najino pikico.
Vsi okoli naju so bili trdno prepričani da bom rodila krepkega fantiča, z izjemo dveh, ki sta v manjšini potiho trdili da pa le ne bojo zmagali, saj bo punčka! Vsem sem govorila, boste videli to našo šiško, kako bo navihana...
Minevali so dnevi, tedni, vsak večer in vsako jutro smo se "trudili" da bi tudi partner začutil močne premike in pa opozarjanja na to, da obstajaš tam notri. In je. 31.5. je začutil. Bil je ponosen, vesel, raznežen, še bolj je dojel da se to dogaja, da bo v začetku oktobra ati! Vse ki je tisti dan srečal se jim je pohvalil, da ga je otrok pozdravil... Zveče sva objeta zaspala, zjutraj pa je odšel v službo. Odpeljal se je, jaz pa kot tokrat do sedaj seveda na wc. ŠOK. Če wc papir nebi bil bel, morda tudi opazila nebi. Nežno roza izcedek me je opozoril da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Se obrišem še enkrat, KRI. Sveža. Planem v jok, brez moči nekako pridem do postelje in se uležem. Čakam. Brcneš. Še enkrat, dvakrat, waa, super, vse je vredu s tabo, pa vseeno, kaj hudiča KRI?! Kličem mami, ji povem, ta me začne miriti da to ni nič takega, da mi bodo naredili cerklažo, tako kot njej. Verjamem ji, da bo vse ok.
Še na ginekološkem oddelku me vsi pomirijo, da če krvi ni bilo veliko, ne pomeni še največje groze. Počakam zdravnika. Mislim da še nog nisem dala popolnoma narazen ko je s presenečenjem in grozo obenem izdavil: "Joj, sestra, poglejte, to bo splav!!"
V tistem trenutku nisem iz sebe spravila nič drugega, kot samo glasen krik "NE!". V tistem pa že slišala, kako moja mami hlipa na hodniku... Tudi solz nisem premogla. Niti ene.
Sprejeta sem bila okrog šeste ure, nakar čakanje. Hvala babičarju, ki me je spodbujal in miril, brez njega ne vem kako bi.
Pokličem partnerja, mu povem da ni rešitve. Pravzaprav še sama nisem vedela ZA KAJ ni rešitve. Svet se mi je začel po koščkih sesuvati, nisem vedela kaj naj pričakujem, jokala sem, bila sem prazne glave, brez misli, vsake toliko me je v realnost potisnil tvoj sunek v trebuhu. Oh kako mi je hudo... zakaj takšna usoda, zakaj midva? Nekatere so žrtve posilstva pa z grenkim priokusom rojevajo otroke za katere se nikdar v življenju nebi odločile. Nekateri se odločijo za otroka, pa so potem skrajno neznosni "starši". Jih pretepajo, zlorabljajo,... Midva bi bila odlična starša. Ati ti je dva dni prej uredil previjalnico. Kako se je jezil ker nekaj ni izgledalo popolno. Ker zate nebi bilo v njegovih očeh nič popolno. Ti bi bila popolna. Za naju.
Par minut čez 12 dobim inekcijo umetnih popadkov. V tisti sekundi čutim in slišim "pok". Ulilo se je. Boga reva nisi vedela ne zakaj, ne kam... ampak morala si zapustiti toplo gnezdece pod mojim srčkom. K sreči se nisva matrali. Bilo je hitro. Ampak bolečina neznosna. Srčna bolečina pa še večja.
Čez čas so me prosili za podpis pod neke podatke. Videla sem da si bila težka 390g in dolga 28 cm. Pri svoji starosti 21t3d.
Vsi so govorili da vse kar je v tej grozni zgodbi važno je to, da sem jaz ok. Fizično sem ok. Psihično pa sem na tleh. Pogovarjam se s partnerjem, prijatelji, družino, vsem. Ni mi težko govoriti in se zjokati. Paše mi. Ampak vedno znova imam na koncu vprašanje: Zakaj? Zakaj zdrava deklica, zakaj se ni pokazalo prej, zakaj ni bilo druge rešitve, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj??
Izvedela sem, da imam prirojen popustljiv maternični vrat. To lahko ugotovijo samo pri nosečnosti, pa še to samo takrat ko je že prepozno. Predvidenje le-tega ni možno. Še pred 14. dnevi ko sem imela pregled, je bil maternični vrat popoln.
Včeraj bi imela težko pričakovano morfologijo, kjer bi končno izvedela spol. Žal mi je, da sva ga izvedela na popolnoma drugačen način. Tudi partner.
Najhuje pa je, ko mi je bil iz minute v drugo minuto odvzet občutek kako si plesala po svojemu varnemu zavetju, kako sem morala vsakih 15 minut na wc, kako me je bolel križ, kako me je pekla zgaga, kako se ti je kolcalo, kako je pobožati trebušček,... oh kako to pogrešam!
Žal mi je...

(odgovor članu urshak)
Neposredna povezava do sporočila: 39
   RE: izguba v 23 tednu
7.6.2012 14:36:22   
Medea10
Sožalje vsem, ki ste kdaj izgubile otročke! Ne znam si predstavljat kako vam je. Vrjetno bi vam bilo lažje, če bi vam kdo na živo izstrgal srce iz prsnega koša kot pa to. user posted image user posted image user posted image
Objem za vas borke! user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu GregUr)
Neposredna povezava do sporočila: 40
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 10:29:46   
srečki
GregUR user posted image user posted image user posted image user posted image bodi močna.

(odgovor članu Medea10)
Neposredna povezava do sporočila: 41
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 10:53:43   
K_a_t_j_a
GregUr iskreno sožalje.user posted image user posted image Bodi močna. Tudi jaz imam angelčka.
Če rabiš pogovor, na FB obstaja zaprta skupina mamic, ki smo izgubile otročke.


_____________________________

30.07.2008 - najina sreča JAN

04.03.2011 -06.04.2011 angelček Jure

(odgovor članu srečki)
Neposredna povezava do sporočila: 42
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 11:27:06   
GreTEJ
GregUr, iskreno sožalje  user posted image Bodi močna user posted image

(odgovor članu K_a_t_j_a)
Neposredna povezava do sporočila: 43
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 12:39:03   
čiba

IZVIRNO SPOROČILO: GregUr

S solzami v očeh prebiram objave žalostnih mam, ter se zavedam da na svetu obstajajo še hujše zgodbe od moje, pa vseeno, moja osebna je meni najhujša. Rada bi vam jo zaupala...
S partnerjem sva se zavestno odločila za naraščaj, ter letos zadnjega januarja zagledala magični plusek! Nepredstavljivo veselje, čeprav dvom do konca prvega tromesečja, sva novico razbobnala takoj. Tega veselja nisva morala zadrževati. Minevali so tedni, za nami so bili pregledi, vsi bp, otroček je rastel in rastel... Prestopili smo tisto mejo treh mesecev in se še bolj sprostili, sploh zaradi tega, ker sem se počutila odlično! Bila sem fizično aktivna pač v mejah normale, nič me ni matralo, vse vredu, nekje v 18. tednu sem začutila prve brcike, ki so mi vsak dan še bolj grele srce in me povezovale z najino pikico.
Vsi okoli naju so bili trdno prepričani da bom rodila krepkega fantiča, z izjemo dveh, ki sta v manjšini potiho trdili da pa le ne bojo zmagali, saj bo punčka! Vsem sem govorila, boste videli to našo šiško, kako bo navihana...
Minevali so dnevi, tedni, vsak večer in vsako jutro smo se "trudili" da bi tudi partner začutil močne premike in pa opozarjanja na to, da obstajaš tam notri. In je. 31.5. je začutil. Bil je ponosen, vesel, raznežen, še bolj je dojel da se to dogaja, da bo v začetku oktobra ati! Vse ki je tisti dan srečal se jim je pohvalil, da ga je otrok pozdravil... Zveče sva objeta zaspala, zjutraj pa je odšel v službo. Odpeljal se je, jaz pa kot tokrat do sedaj seveda na wc. ŠOK. Če wc papir nebi bil bel, morda tudi opazila nebi. Nežno roza izcedek me je opozoril da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Se obrišem še enkrat, KRI. Sveža. Planem v jok, brez moči nekako pridem do postelje in se uležem. Čakam. Brcneš. Še enkrat, dvakrat, waa, super, vse je vredu s tabo, pa vseeno, kaj hudiča KRI?! Kličem mami, ji povem, ta me začne miriti da to ni nič takega, da mi bodo naredili cerklažo, tako kot njej. Verjamem ji, da bo vse ok.
Še na ginekološkem oddelku me vsi pomirijo, da če krvi ni bilo veliko, ne pomeni še največje groze. Počakam zdravnika. Mislim da še nog nisem dala popolnoma narazen ko je s presenečenjem in grozo obenem izdavil: "Joj, sestra, poglejte, to bo splav!!"
V tistem trenutku nisem iz sebe spravila nič drugega, kot samo glasen krik "NE!". V tistem pa že slišala, kako moja mami hlipa na hodniku... Tudi solz nisem premogla. Niti ene.
Sprejeta sem bila okrog šeste ure, nakar čakanje. Hvala babičarju, ki me je spodbujal in miril, brez njega ne vem kako bi.
Pokličem partnerja, mu povem da ni rešitve. Pravzaprav še sama nisem vedela ZA KAJ ni rešitve. Svet se mi je začel po koščkih sesuvati, nisem vedela kaj naj pričakujem, jokala sem, bila sem prazne glave, brez misli, vsake toliko me je v realnost potisnil tvoj sunek v trebuhu. Oh kako mi je hudo... zakaj takšna usoda, zakaj midva? Nekatere so žrtve posilstva pa z grenkim priokusom rojevajo otroke za katere se nikdar v življenju nebi odločile. Nekateri se odločijo za otroka, pa so potem skrajno neznosni "starši". Jih pretepajo, zlorabljajo,... Midva bi bila odlična starša. Ati ti je dva dni prej uredil previjalnico. Kako se je jezil ker nekaj ni izgledalo popolno. Ker zate nebi bilo v njegovih očeh nič popolno. Ti bi bila popolna. Za naju.
Par minut čez 12 dobim inekcijo umetnih popadkov. V tisti sekundi čutim in slišim "pok". Ulilo se je. Boga reva nisi vedela ne zakaj, ne kam... ampak morala si zapustiti toplo gnezdece pod mojim srčkom. K sreči se nisva matrali. Bilo je hitro. Ampak bolečina neznosna. Srčna bolečina pa še večja.
Čez čas so me prosili za podpis pod neke podatke. Videla sem da si bila težka 390g in dolga 28 cm. Pri svoji starosti 21t3d.
Vsi so govorili da vse kar je v tej grozni zgodbi važno je to, da sem jaz ok. Fizično sem ok. Psihično pa sem na tleh. Pogovarjam se s partnerjem, prijatelji, družino, vsem. Ni mi težko govoriti in se zjokati. Paše mi. Ampak vedno znova imam na koncu vprašanje: Zakaj? Zakaj zdrava deklica, zakaj se ni pokazalo prej, zakaj ni bilo druge rešitve, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj??
Izvedela sem, da imam prirojen popustljiv maternični vrat. To lahko ugotovijo samo pri nosečnosti, pa še to samo takrat ko je že prepozno. Predvidenje le-tega ni možno. Še pred 14. dnevi ko sem imela pregled, je bil maternični vrat popoln.
Včeraj bi imela težko pričakovano morfologijo, kjer bi končno izvedela spol. Žal mi je, da sva ga izvedela na popolnoma drugačen način. Tudi partner.
Najhuje pa je, ko mi je bil iz minute v drugo minuto odvzet občutek kako si plesala po svojemu varnemu zavetju, kako sem morala vsakih 15 minut na wc, kako me je bolel križ, kako me je pekla zgaga, kako se ti je kolcalo, kako je pobožati trebušček,... oh kako to pogrešam!
Žal mi je...


GregUr
, jočem s tabouser posted image , jočem, ker sva skupaj čvekali, ampak sem vas jaz zapustila "že" pri 11ih tednih, z mislimi sem bila vedno z vami, ne morem te potolažiti, še sama sebe ne znam, pa sva se s partnerjem že kar pobrala, ampak bolečina ostaja. Tako mi je hudo zate, za vaju, za vas! V mislih sem z vami in vama pošiljam moč za naprej!!user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu GregUr)
Neposredna povezava do sporočila: 44
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 12:45:29   
sonček33
GregUr iskreno sožalje. Objem.

_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...



(odgovor članu čiba)
Neposredna povezava do sporočila: 45
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 14:25:54   
GregUr
hvala vsem. na žalost je pri vsaki stvari tako, da čas celi rane. pri najini rani bojo zagotovo ostale brazgotine...
danes je en teden, pa se še vedno ob misli na vse skupaj zjočem. vem da je tako prav, ampak skrbi me, da bo tako tudi čez en mesec, dva, tri!

čiba tudi jaz sem se velikokrat spomnila vas, ki ste nas predčasno zapustile in vedno mi je bilo hudo in vedno sem se spraševala kako lahko človek to prenese. Pravzaprav tudi danes sama zase ne vem kako sem prenesla vse to. Ampak nekako gre. S podporo vseh mojih za kar sem jim ful hvaležna, pa seveda z neko mislijo zaaaaadaj daleč, da enkrat pa le mora biti ta sreča tudi na najini strani, da bova povila zdravega dojenčka.
kako pa se kaj držita, že mogoče čakata in upata na ponovni plusek?

(odgovor članu sonček33)
Neposredna povezava do sporočila: 46
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 14:41:27   
Anonimen
GregUr, iskreno sožalje tudi od mene ... usoda je kruta ... hudo kruta user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu sonček33)
  Neposredna povezava do sporočila: 47
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 15:08:16   
archie
GregUr: jokam s teboj.... user posted image user posted image žal mi je... nikoli nisem razumela, zakaj se take grozne zadeve dogajajo tistim, ki si z vsem srcem želijo malo pikico...user posted image

_____________________________

16.9.2010 se nama je spremenilo življenje... :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 48
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 15:25:28   
HeLenčica
O moj bog, GregUr, močna ženska si, ne predstavljam si kaj moraš doživljati, pa vendar, drži se! Mislim nate! user posted image user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu archie)
Neposredna povezava do sporočila: 49
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 16:36:29   
darchy82
GregUr iskreno sožalje user posted image user posted image user posted image

Upam, da tudi za vaju kmalu posije sonček in da znova ugledata magični + in seveda da dobita zdravega user posted image
Pa vso srečo in drži se user posted image user posted image user posted image

_____________________________

25.01.2011 se nama je pridružila Lana,
29.09.2012 pa se nam je pridružil še Aljaž :))

(odgovor članu HeLenčica)
Neposredna povezava do sporočila: 50
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





To je 20 najhujših bolečin. Je porod med n...
Strokovnjaki britanske Nacionalne zdravstvene službe so naredili seznam najbolj bolečih stanj, ki jih človek lahko doživ...
Zgodbe malih junakov: Potrjen je bil sum p...
photo
Spomnim se, da osebju v porodni sobi nisem želela povedati, kako bo fantku ime, saj sem želela, da je najprej postopek m...




Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?