Jean P.
|
Juhuhu, čestitke za vse aprilčke in aprilčice 
Jaz sem v 38. tednu in zaenkrat nič ne kaže, da bo kaj prej. Jutri imam pregled in bomo videli, kaj mi bo rekla ginekologinja. Pred dvem tednoma je rekla, da imam že zmehčan maternični vrat, upam, da sem tudi že kaj odprta. Želim si kaj prej rodit, ker komaj vlačim ta trebuh naokrog - meni so ljudje že pred tremi meseci govorili :" O, to bo pa zdej zdej..." Res pokam po šivih in kljub rednemu mazanju se strijam zaradi tega trebuhača nisem mogla izogniti 
Sem pa bila začetek marca že v porodnišnici, tam hospitalizirana 4 dni zaradi grozečega prezgodnjega poroda, ker sem doživela en izjemno stresen dogodek. Nič nisem pisala o tem, ker sem hotla o stvari čimmanj razmišljat. Sem včeraj imela tudi pogovor s psihologinjo v porodnišnici, ki je ugotovila, da sem pač imela normalne reakcije na močan stres in ni nič narobe z mano, hehe  Tako da znaki poroda so izzveneli, psihološke reakcije pa tudi = napadi panike.
Saj za slišat ni to nič takega, ampak to doživeti... En neprivezan pitbul je napadel mojega pinča - hopa direkt za vrat, da ga bo ubil. Jaz sem se seveda na vse kriplje borila, da ga rešim in se tepla s tistim psom, večkrat sem padla, bila sem vsa pogrizena in popraskana. Tisti vonj po krvi mojega kužka...še sedaj ga imam v nosu. Moj kuža mi je res kot otrok, zdaj eni se lahko zgražajo, ampak tako je. Na misel mi ni prišlo sploh, da sem noseča in da se niama kaj fizično umešavat, na to sem dejansko pozabila in reagirala instinktivno. kot bi reševala lastnega dojenčka. Ne bom dolgovezila - moj kuži je preživel, žalostno pa je, da se je od nekod potem prikazal lastnik in povedal, da psa ni privezal, ker ga boli vrat zaradi ran od psjih bojev!!! To me je od vsega najbolj prizadelo, potem pa še dejstvo, da polocija nima nobenih pristojnosti in je lastnika in psa spustila. Psa niso niti evidentirali!!! Kaj šele, da bi se lotili reševanja primera! Ma grozno v glavnem. Vse življenje si pošten, ko pa bi pravica mogla doleteti tebe, se pa obriši pod nosom. Bogi psi, ki jih tako izkoriščajo...
Ok, dovolj o tem, zdaj sem izustila 
Upam, da se mate vse ok, tako tiste doma kot tiste, ki že pridno predihavate popadke.
Javim jutri, če bo kaj novega na pregledu. Lepo lahko noč vsem
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
za mamico!!!! 
uredu, psihično bo počasi minilo..predvsem zato, ker je tvoj psiček preživel
...jaz bi najprej lastnika kaznovala
...ker še vedno mislim, da živali niso nič same po sebi krive...! Tvoja reakcija me tudi sploh ne preseneča, ker bi jaz nardila enako, instiktivnoja ...čeprau se nepoznanih velikih psov kar bojim...in zraven okamenim...Imam za sabo (pred nosečnostjo) tudi stresno izkušnjo...sicer se tudi lahko sliši 'pomilovanja vredno'' ampak je moja mama pri babici izgubila mačko (stanovanjsko, rešeno iz škatle, ki jo je nekdo pustil pred blokom), ki se je zaradi nepoznanega okolja nekam zavlekla in smo jo 1,5 mesca iskali, klicali...jaz sem bila takrat totalno nesposobna....stres, jok in stalen občutek krivde, da kaj sem jo šla rečevat, če sama nisem mogla za njo poskrbet....plakati po vasi, nikjer nobene sledi...da koncu sem bla že tko down, da sem rekla...raje vidim, da je kje na cesti kot da strada do smrti zdej nekje sama in prestrašena....No, potem sva s fantom šla v zavetišče in vzela novo mucko...jaz pa sem si kot svoje ''zdravilo'' tetovirala tačke na vrat...potem je gospa klicala, da se okoli bajte potika dolgodlaka mačka, ki je podobna naši na sliki...in res je bila..sicer sestradana, polita z benzom, čisto zgubljena....ampak smo jo potem veter. oskrbeli in je zdaj spet čudovita, čeprau se precej boji vsakega giba...Midva sva vzela zamalo s sabo, ko sem šla od doma...ona je ostala pri mami, ker je tam mirnejše okolje...da se tej ''tamali'' kaj zgodi...mi pa enostavno poči srce...za ene so živiali pač živali...zame je ona del družine in čeprau je samo notranja mačka....se je tudi zdaj nebi odpovedala nikoli...Tko, da verjemi da te štekam in sem vesela za tvpjga psićka...upam, da nebo imel kakšnih hujših posledic...
. Se mi zdi, da se nič kaj ne veča oz. je že precej časa kar isto...strij tudi nimam...pa nasplošno lahko vse delam...kar večini povzroča težave sklanjanje, rezanje nohtov, itd). Nevem malo me psihira tole že...v torek mam pregled...upam, da je tamala kaj pridobila na teži...ker če ne...bo že malo čudno
, upam da boš res rodila tik tak!!! 
uzel sabo ko bo prišel po nas v porodnišnico (kuža bo počakal v prtljažniku). Ko bomo pršli do avta bom jo jst najprej pobožala ker jo bom ful pogrešala (in verjetno tudi ona mene 
,to je bilo pa res hitro
! 
Rožle (2420 g,48 cm) 
Klara (2910 g,49 cm ) 
