AnaEla
|
Pozdravljene! Vem, da je verjetno že veliko napisanega na to temo, ampak...še vseeno bi prosila za vsaj malo podpore ali pa za kak nasvet, ker trenutno se o tem ne morem pogovoriti z nikomur . Stara sem 25 let, fant, s katerim sva skupaj že kar nekaj let, pa 28. Jaz še študiram, on je že dolgo zaposlen. Skupaj živiva dobre pol leta, sicer pri njegovih starših (stanovanje na vrhu je v teku ), ampak me zaenkrat to ne moti, ker se razumemo. Stvar je sledeča....neskončno si želim . Ta želja v meni tli že kar nekaj časa, vedno sem se nekako zadovoljila z družbo nečakov, ki jih imam neskončno rada, ampak to mi preprosto ni več dovolj...to ni "moje", ni sad najine ljubezni. Da pa ne bo pomote, fant ima iste želje, mi je že kar nekaj let nazaj rekel, da če bova pričakovala, bo zelo vesel. Ravno kak mesec nazaj sva imela "globoko" debato okoli tega, kdaj bo čas,....pa je rekel, da je že velikokrat premišljeval o otroku, da misli, da je že čas, ampak da si želi, da bi bil nepričakovano (no,to ne vem, kako bova izvedla, ker ne uporabljava nobene zaščite, zanašava se na način predčasnega umika ) in da, kar se njega tiče, lahko začneva takoj. No, res sva začela takoj , ampak na koncu ga je spet "umaknil"...ammm ?? Ne vem kaj naj si mislim.... Od takrat je minilo mesec dni, vendar vedno, ko imava spolne odnose, ga na koncu vedno umakne...Ne vem več kaj naj naredim, kaj naj si mislim.... Takrat, ko sva govorila o tem, je rekel, da se on počuti odgovornega za to, ali bova imela otroka ali ne...no, saj po eni strani je res, saj lahko le on odloča, ali bo ali ne bo izpustil paglavčke notri No, pomirila sem ga in mu rekla, da naj se ne počuti tako, saj sva oba odločena o tem, da bova imela otroka. Omenjal mi je še moj študij, kar mi mimogrede gre že pošteno na živce, saj se moje življenje vrti še samo okoli šole, faksa, da ne govorim, da ko bom končala faks (moram imeti magisterij, če se bom hotela zaposliti ) bom stara tam okoli 28 let.... No, po koncu debate sem bila prepričana, da bova počasi začela delati na tem, zato sedaj RESNIČNO ne vem več, kaj naj si mislim...ali ga naj še enkrat vprašam, kar se mi zdi res nadležno, saj se počutim kot da bi mu težila....ali naj se ob pogledu na nosečke, nosečniške obleke, igračke, pripomočke, otročke...samo nasmejim in upam, da bom nekega dne tudi jaz prišla do te točke ? Ker to čakanje me res "ubija"! Prepričana pa sem, da nama bi sedaj skozi življenje uspelo tudi z malo bebico v naročju, študij nameravam v vsakem primeru dokončati, ker se bom le tako lahko zaposlila tam, kjer si želim, tako da.... Uh, sem se pa razpisala...upam, da ne zamerite , ampak sem se morala izkašljati Je mogoče še katera, ki ima podobne izkušnje? Lep večer še naprej
|