Hope2
|
Vedno bodo ljudje, ki dojemajo selitev v tujino kot nekaj najbolj groznega, celo taki so, ki menijo, da boš iz otroka naredil invalida, če se odseliš. Nam je celo en rekel, da otrok mora obvezno živet v svoji domovini, se naučit kulture, jezika in bla, bla v svoji domovini, če ne, ne bo normalen . Stvar je, kako ti dojemaš selitev in tako kot boš ti, tako bo otrok- ok so izjeme, ampak povečini je tako. Govorim iz izkušenj, ker sem se že 2x selila v tujino, 1 brez otroka in 1x z 2,5 letnim otrokom. Tu spoznavamo ogromno družin, ki so se odselile in vsi so normalni in otroci so brez travm- povečini še nočejo nazaj v slovenijo. Midva z možem imava selitev v tujino kot nekaj običajnega in naš otrok je sprejel isto. Nikoli nisva imela nobenih pomislekov, niti tokrat z otrokom. Pa niti približno nismo tako blizu, kot greste vi, mi gremo domov glih 1x na leto- sicer takrat za malo dlje časa. Pa se še vseeno slišimo in vidimo večkrat na teden z ljubljenimi osebami. To pač vzameš v zakup. Moraš bit tak človek, če nisi, potem nisi za selitev v tujino. Zavedat se moraš, da tam začneš živet na novo- ni več to, kar je bilo. Druga stvar je kultura. Sprejet pač moraš razliko v kulturi in se zavedat, da ste lahko tarča pogledov, predsodkov... bog ne daj, da seva kako sovraštvo. Enako življenjski standart, verjemi, da je drugačen in a si ga pripravljena sprejet. Ko imaš otroka, je naslednja zelo pomembna zadeva zdravstvo- koliko dejansko zaupaš zdravstvu, kaj vse vam zavarovalnica krije. Boste še naprej slovenski rezidenti ali ne- gled na to je potem veliko stavri še odvisno. Potem pa še sama varnost države oz mesta- kje boste živeli- imate kakšno je varovanje npr v naselju, tatvine, kraje, ropi.... v SEBI NE smeš imeti dvoma in strahu, da se bo kaj vam ali celo otroku zgodilo. Je kdo ki mu lahko zaupaš- so varuške zaupljive. Mene bi to bolj motilo, kot ap jezik. Mene osebno sploh ne moti, če varuška ne govori slovensko Če na kratko napišem našo zgodbo Otroka smo začeli počasi pripravljat in mu govorit kam gremo, kaj je tam, kaj bo videl....v glavnem pozitivne stvari. Moram rečt, da tako pozitivnih izkušenj niti nisme pričakovala, saj je otrok bil v novi hiši, v novem mestu, kot doma. Nič pogrešal ne ljudi, ne stvari. Če smo kdaj kam šli na dopust je vedno govoril gremo domov, tokrat pa nič. Takoj prvi dan je spal pri nama, naslednji dan pa smo šli po opremo za njegovo sobo in kupili nekaj igrač. Naslednjo noč je spal v svoji sobi, brez joka, klicanja.... KOt sme rekla, tako kot sv amidv asprejela, tako je on. Pač smo zdaj tu doma. Kar se tiče vrtca, midva sva ga hotela takoj dat v vrtec, ker je v slo rad hodil v varstvo in sva se bala, da se bo dom apreveč navezal. Pa vrtca nismo dobili- ostal je doma, postajal je vse bolj sramežljiv, samo mama, mama, mama, sva šla na igrišče, se me je držal za kiklo. Potem smo dobili vrtec in smo začeli z uvajanjem. Prvi dan je bil tam 1 uro, jokal 5 minut, drugi dan je bil 2 uri- jokal 1 minuto, potem pa je ostajal do 12.30- vsak dan ga ob tej uri poberem. Jezik ne razume, oni pa ne njega, ampak se vse zastopijo, naš otrok ap je spet nazaj samozavesten in z veseljem hodi v vrtec, pa četudi nič ne razume. Je aktiven, sodeluje, se veseli, prava radost. Čveka pa kot raztrgan dohtar, on njim v slovenščini, oni njemu v tujem jeziku . Ko greva na igrišče, se lepo igra z ostalimi otroci in starši, spet po slovensko- ampak se razumejo- pa to ne moreš verjet Nič ne prosi, da bi šel domov ali k starim staršem ali da kaj pogreša kar je imel doma. Je pozitiven in vesel. Edino če ga jaz kaj skregam in mora za kazen sedet, takrat kliče dedija . Če ste pripravljeni na selitev, pa ti predlagam, da ti skleneš pogodbo ene 2-4 tedne za možem. V tem času imaš kar nekaj časa, da spedenaš vaše gnezdo in privadiš otroka. vSAK ZAČETEK JE NAJTEŽJI, VEDNO BO ŠE STO STVARI, KI JIH BO treba uredit, ap dokumente, pa hiša, pa nabava v trgovinah...... tak da ni šans, da bi oba šla v službo in popoldan z otrokom še to letala naokoli. Osebno mislim, da sta le še pri predlogu in da še nimata pojma o pojmu kako vse skupaj zgleda, kaj zahteva selitev, kako je sploh tam živet.... Sprašuješ stvari, ki niti niso tolk pomembne. Predlagam da se vsi skupaj najprej odpravite tja na en dopust- če še noben ni bil tam. Najdeš osebo (lahko preko firme) ki je že tam delala ali še vedno dela in se pozanimaš- to so zlate informacije. Za nas vem, da bi se selili tudi če bi otrok imel v začetku večje težave s privajanjem. Otrok se privadi, dobi prijatelje, ostane v stiku z ostalo familjo, nismo 100 let nazaj. Priložnost, da spozna novo kulturo, nov jezik, boljše pogoje življenja.... pa ne bo imel več takih. Vsak ima drugačen pogled na to, kot sem že v prvem stavku povedala, so tudi ljudje, ki bodo raje doma čepeli in si rekli, da imajo čisto dovolj in ne rabijo otroka vlečt nikamor. Tudi mi smo imeli dovolj, več kot dovolj, ampak smo pač šli in ni nam niti malo žal- smo bili srečni v slo in smo srečni zdaj v bistvu se nam je kakovost življenja še izboljšalo, pa ne govorim materialno- manj stresa, več smo skupaj, več nam dogaja. Razen širše familije, to pa žal nimamo na dosegu rok, ampak kot sem rekla, če nisi tak človek potem bolje ne it.
< Sporočilo je popravil Hope2 -- 14.11.2011 17:07:09 >
|