čustvena
|
Živjo,
končno sem ponovno med vami. Komaj sem čakala, da se spet beremo, a od petka smo bili na vikendu na Gorenjskem, pa s sabo nisem mimela laptopa. Zdaj bom bolj pridna pri pisanju. Moram pa reči, da je prav pasalo malo spremeniti okolje (iti malo ven iz mesta) in se malo sprehoditi po gozdu. En dan smo z našim triletnikom šli malo po travnikih in hranili konje, nad čimer je bil seveda navdušen, včeraj pa smo - sicer zelo počasi - celo prilezli na Kofce, ki je cca. 1520 metrov nadmorske višine. Vmes se je naš lumpi večkrat hotel obrniti, na vrhu pa mu je bilo kar všeč, še posebej, ker je bilo tam še nekaj snega in smo se že kepali.
Ja, moja zgodba je kar žalostna in res precej podobna tvoji, Tejči. Mimogrede, to je bil tudi moj prvi vzdevek, pa je bil žal že zaseden. 
Žal, Tejči, ti ne morem povedati, kako velika je bila moja pregrada, saj mi ne Tomaževič na pregledu ne zdravniki pred ali po operaciji v Trbovljah tega niso povedali. Tomaževič je le dejal, da je to očitno na ultrazvoku in da je čudno, da tega ginekologinja ni opazila. V Trbovljah sem se bala, da jim med operacijo ne bi uspelo dati cele pregrade ven in bi spet prišlo do ss, pa sem pred operacijo vprašala, da saj bodo pazili, da bodo dali vse ven, nato pa ugotovila, da to ravno ne bi bila najboljša ideja. So se mi kar smejali, saj bi lahko to pčomenilo, da mi dajo ven kar celo maternico. Pa sem se popravila, da mislim, da dajo ven celo pregrado, ne še kaj več.
Pa je tudi mene zanimalo, kako velika je pregrada, saj pravijo, da majhnih pregrad ni treba dati ven, da te ne preprečijo donositve ploda... Nekaj časa sem se sekirala, bi potem sploh šla na operacijo ali ne, saj je odstranitev pregrade tudi lahko tvegana, saj če odstranijo preveč, lahko poškodujejo maternični vrat in je zato večja možnost za pšrezgodnji porod. Ampak Tomaževič je zelo priznan ginekolog in tudi zdravniki v Trbovljah so dobri, zato sem se odločila za operacijo, kar se je očitno obrestovalo. Manj kot dva meseca po odstranitvi pregrade sem zanosila in ja, v tretje gre rado.
Me veseli, da so se pri tebi krvavitve umirile. Zato verjamem, da zdaj že res težko pričakuješ drugega dojenčka. Tudi jaz ga, po vsem tem, že res komaj čakam. Koliko pa še imaš do roka?
Jaz že kar verjeti ne morem, da sem že v 35. tednu. Še šest tednov, pa bo prišel moj pikec na svet. Res smo že v ciljni ravnini ali v finišu, kot praviš ti, Laima. Slabe stvari so skoraj pozabljene, saj konec koncev nima smisla razmišljati za nazaj. Jaz se sicer skoz sekiram, ker sem hotela našemu Nikcu prej dati bratca, ampak kaj čmo.
Ampak Laima, nisem te hotela potreti, samo deliti z mano svojo zgodbo. Upam, da nisem katero prestrašila, ker to res ni bil moj namen. Vedite, da je vsaka ženska in vsaka nosečnost drugačna. Včasih je to, da nekaj mesecev ne zanosiš, le posledica stresa, saj si dojenčka zelo želiš in le še gledaš, kdaj bodo plodni dnevi. Pa tudi vsaka krvavitev še ne napoveduje ss. Tudi jaz sem v tej nosečnosti malo krvavela, pa se je vse zacelilo. Tako da je vselej najbolje misliti pozitivno, včasih pa očitno (kot pri meni po drugem ss) dobro tudi vprašati drugega ginekologa za njegovo mnenje.
Glede kašljanja smo tudi pri nas podobni. Triletnemu Nikcu, če malo pokašlja, damo le kak sirup proti kašlju - Prospan, Panatus ali pa smrekove vršičke, če pa zelo kašlja, vklopimo tudi vlažilec zraka in njegove prsi ter hrbet masiramo z materino dušico.
Sicer pa tudi jaz malčka takoj ne položim v posteljo, če malo kašlja ali če je na meji z vročino. Danes zjutraj je na primer imelč 37,4 stopinj C, pa smo se vseeno odločili iti malo na sprehod do šole na igrišče in se še malo igrati pred hišo. To je trajalo skoraj dve uri. Pred popoldanskim spanjem okrog pol dveh popoldne je imel le še 36,9 stopinj. Ves dan je bil živahen. Vse to mi pokaže, če sem se prav odločila. Prejšnjo soboto pa je sicer imel ob desetih zjutraj 37,5 stopinj, kar je le malo več kot danes, a je kar naenkrat deloval nenavadno zaspan, zato nismo šli nikamor, obsedela sva ob risankah, dokler ni zaspal, pa tudi popoldne sva bila doma, zvečer pa je bil že boljši.
Torej, kadar ima Nikec več kot 38 stopinj, ostanemo doma, kadar pa ima kaj manj, ostanemo doma le, če ni tak, kot smo ga vajeni, torej živahen.
A, pa še to. Tudi jaz imam občutek, da mi drugi "dojenček" veliko bolj brca, kot je Nik. Mogoče se mi to zdi zato, ker sem zdaj doma, v prvi nosečnosti pa sem delala in morda brc nisem imela časa non stop opazovati, ampak mislim, da to ni razlog. Je zanimivo in tudi meni je prav všeč, kadarkoli me brcne, saj me tako spomni, da je pod mojem srčkom živo malo bitjece, ki bo prav kmalu privekal na svet.
Seveda se vse tudi psihološko pripravljamo na porod. Kot prvorodka seveda razmišljaš o tem, kako bo porod spremenil odnos med partnerjema, ampak glede na to, da sva bila midva z mojim takrat že skoraj šest let skupaj in da sva si otroka oba želela, nisva imela nobenih dvomov ali dilem. Sedaj skoraj bolj razmišljam o spremembah, saj bo najin cukrček, ki je bil tri leta in pol edinec, zdaj imel bratca. Sicer si želi bratca in ima rad dojenčke, ampak nekaj drugega je, ko mu ta mali dojenček z malimi nogicami jemlje mamino pozornost in mamin čas. Upam, da bom po porodu imela dovolj moči še zanj in za crkljanje z njim. Po prvem porodu sem, ko je Nikec spal, tudi sama veliko spala, zdaj tega seveda ne bo.
No, bo že vse v redu, če smo si želeli dva, bomo že zmogli, a ne? Če druge lahko imate štiri, bom tudi jaz vzgojila dva, upam. Moram pa reči, da tiste, ki jih imate tri ali več, prav občudujem. Tudi tebe, Mami4, resnično. Za vzgojo štirih moraš biti res zelo dosledna, saj se v nasprotnem primeru lahko non stop kregaš in pregovarjaš. Je kateri od tvojih trmast? Kako se spopadaš s tem? Meni je, na primer, velik problem, spravljanje spat. Ko bi še jedel, pa se igral, pa sedel na stranišču, pa še bral, vse zato, da ne bi bilo treba iti spat. Včasih popuščam, no, kar skoraj vedno, na koncu pa ga dam spat (ampak še ne zaspi) po deveti uri, včasih šele po pol deseti ali celo ob desetih, sama pa sem takrat že zelo utrujena. Tako večkrat zaspim ob televiziji na kavču. Če mi ne bi pomagal mož, ne bi bila niti posoda pomita. Kako pa potem najdeš še čas za partnerja, energijo za kaj več kot za pogovor? Še posebno zdaj, ko imam še šest tednov do konca, je to zelo težko.
No, spet sem kar preveč nakladala. Lepo bodite, vse skupaj.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Me pa zanima, če mogoče veš kako veliko pregrado si imela?
pozdravček, 
, sedaj mu kuham juho, okopala sem ga že v kopeli iz materine dušice, potem še angal junior za polizat in preden gre spat lekadol. Vročinco ima 37,8-pa čaj z medom. Je potarnal v LJ, da ga boli grlo ko požira. 
in se mi zdi, da so spodaj spremembe. 
miga 10x bolj kot moj prvi 
. 
pa čeprav otipljivo niso več z nami. Tudi na tiste male 
, ki jim ni bilo namenjeno priti, so bili pa prisotni. 
