 |
RE: Katera dela, odgovornosti prevzema partne...
26.10.2011 9:39:50
|
|
|
|
ronja
|
Uf, veliko.
- finance: to ureja samo on, meni pove vsake pol leta, kako stojiva ali pa me vpraša, koliko denarja naj da vezat oz. kam naj ga dava za šparanje (itak nimam pojma). Jaz res nimam pojma o teh rečeh, znam živet z malo, to je pa tudi vse. Bi znala tudi plačat položnico, valjda, samo je v bistvu praktično, če ima en pregled nad vsem skup.
- smeti: tudi to dela skoraj samo on - včasih jih je namreč še tehtal , pa je od takrat ostalo . Res imam tudi jaz navadno prikolice s seboj, ko grem od doma, on pa ima roke fraj, ko gre v službo. Zdaj ima pa tudi ločene dvoje organske odpadke (eni so za na biovrt, drugi pa za v kanto za organske), tako da se potem sam s tem ubada, jaz samo ločujem, naredim vrečo, ki je koš za papir, pa eno za jajčne luščine, porišem smetnjake,... take luštne stvari .
- pomivanje posode: pomiva stroj, zlagava not oba, jaz verjetno več, ker pač več kuham in to počnem sproti. Po kosilu tisti, ki se prvi spomni ali oba skupaj. IZ njega zlagam jaz, ker prej pridem iz službe / zdaj sem pa itak na bolniški.
- pranje perila: sortiram in dajem prat v gl. jaz, obeša in potem dol jemlje pa večinoma on, kadar je pač dovolj lepo vreme, da se kaj blagovoli posušit zunaj. Kadar poje sušilec, da not tisti, ki je prvi slišal stroj oprat (to sem navadno jaz). česar sušilec ne posuši do konca, pa navadno jaz razobesim okoli po stanovanju. Obeša zunaj pa res v gl. on, ker ima na balkonu vedno ene reči naložene in se meni ne da čez tisto hodit;).
- zlaganje perila: suho perilo v gl. zlagam jaz, se mi pa tudi pridruži, če ne dela kaj drugega. Meni to ni problem, sploh ker mi gre to hitro in se mi zdi brezveze, da se on s tem matra, ker mu ni v tak užitek.
- nakupovanje: greva navadno skupaj, jaz skrbim za to, da je vse doma (beri: pišem listek, kaj rabimo;), on pa vse odnese, oba poizušava otroke kanalizirat v trgovini na pravo pot - to je itak najtežji del
- sesanje: sesa robi - robotski sesalec, umikava mu stvari oba, kadar sva oba doma, navadno on dviga stole, ker je meni to trenutno malo težje, kadar ga ni, se pač znajdem sama, če hočem met čista tla
- kuhanje: rada kuhava skupaj - on navadno naredi "prep", torej nareže zadeve, jaz pa potem skončam - začinjam, delam omakice, ipd... praktično vedno jaz, ker je meni to v užitek, njemu pa je hrana potem bolj všeč:). Meni se zdi ta razporeditev nekoliko nefer, ker je kuhat luštno, prat in lupit zelenjavo pa ne toliko, ampak on pravi, da mu je to ok in da mu je všeč, ko skup kuhava.
- darila za rdje, novo leto, ipd... skrbim jaz - tudi za to, kdaj je kak ta datum, za moje in njegove, ker on ni za te datume najbolj;) no, moj rd si je zapomnil, za tamali mora pa že pomislit - njegove besede (pa je bil zraven, hehe)
- plani: kaj vse je treba naredit, to mam v gl. jaz čez, ker imam od nekdaj milijon planov v glavi . On pa potem poskrbi, da jih malo oklestim, ker moji plani nikoli niso blizu realnega .
Tako da večino stvari delava skup oz. oba. Tudi meni ni problem zamenjat žarnice ali zabit žeblja, pod pogojem, da omara z orodjem ni v stanju "po tornadu" (torej da je on nekaj prej delal ). Če ne morem najt stvari, me pa jezi in potem kar njega počaka. Ko bomo imeli več prostora in bo to lahko bolj urejeno in ne bom noseča ali 6 tednov po porodu, kar sem bila v zadnjih 5ih letih polovico časa, takrat pa upam, da bom tudi jaz lahko malo več "moških" del naredila.
Kadar nisem noseča, sem precej bolj uporabna, kadar pa mi je non stop slabo, pa mi res tudi z gospodinjstvom olajša življenje! Če nič ne morem, tudi on skuha in prav dobro kuha, čeprav ni doma nikoli imel priložnosti poizkusit. Zdaj pa tudi če me ni, bo otrokoma naredil pravo kosilo . Ko se človek tega navadi, sploh otroci, je težko brez;).
Imam srečo, vem. Malo je res sreča, malo pa tudi to, da sva se prilagajala en drugemu - meni je vseeno, kako on obesi perilo. Včasih me katera heca zato, ker se mi pozna ščipalka na majici ali ker vse ni tipitopi čisto, ampak meni to res dol visi, mi pa veliko pomeni, da to tudi on dela. Če je nekaj za naredit, ne težim, da je narejeno tisto sekundo, ko sem to opazila. Spustila sem svoje standarde in on je svoje zvišal, tako da sva se našla nekje na sredi, čeprav sva štaratala na zelo različnih koncih .
Veliko je pa pomagala nosečnost z Lejlo, ko res nisem smela nič (oz. karkoli sem probavala, se je slabo končalo) in je ugotovil, da to, da je nekaj treba, ni moja kaprica, ampak da stvari res težijo h kaosu (sploh z malimi otroki) in da imaš potem še več dela, če se svinjarija raznese okoli. Meni je bilo sicer takrat kar težko živet pod svojimi (že spuščenimi ) standardi, vendar pa se mi je zdelo, da mu nimam pravice težit, kako naj bi bilo, če pa sama nič ne naredim... In potem je tudi njega začelo motit, tak da zdaj sploh ni problemov. Tak da pri nama se je res obnesla tista taktika, ki jo dostikrat svetujejo, da pač pustiš tako dolgo, da njemu ni več všeč - samo da sem bila v to taktiko prisiljena iz zdravstvenih razlogov (vseeno boljše bit doma, pa tudi če ni tipitopi, kot v bolnici, ne? Za vse 3:).
Tudi se veliko prej loti karkoli zrihtat, kar je treba, ne odlaša vedno bolj. Malo verjetno pripomore tudi samozavest, da zdaj ve, da to zna oz. mu bo na koncu ratalo.
< Sporočilo je popravil ronja -- 26.10.2011 9:46:45 >
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
paše obema 
najbrž on, jaz o tem še nikoli nisem razmišljaja 
... se mi zdi kar ok, čeprav se mi včasih zdi, da bi lahko naprimer smeti večkrat povsem samoiniciativno dol nesel 
