ronja
|
ezica, jaz ti želim, da te ne bi bilo več sram zaradi tega, kar se ti je zgodilo. Ti navsezadnje nisi nič kriva pri vsem skupaj! In to se dogaja zelo pogosto, samo o tem se ne govori, nisi edina. Upam, da boš našla tudi v reali ljudi, s katerimi boš lahko o tem govorila - ker s tem vzameš stvari moč. Podobno je s splavom - nič nismo krive, se pa zgodi in veliko puncam je nerodno o tem govorit. Včasih se o tem sploh ni govorilo, zdaj se vsaj virtualno veliko, v reali pa te še vedno dostikrat čudno gledajo - hkrati pa še večkrat sami povejo svojo zgodbo... Ker so vesele, da jo vsaj nekomu lahko (vsaj moje izkušnje so take). Verjetno bo tudi s to temo tako čez nekaj let (upam). ker res ravno s pogovorom in s tem, da svoje občutke deliš z nekom, vzameš temi tisto skrivnostnost in moč tabuja. Ko poveš, vsakič predelaš in na koncu neha bolet. Jasno, da ne moreš o tem govorit z vsakim takrat, ko se ti dogaja - takrat si to sposoben samo z najbližjim(i), kasneje pa postane to del življenja in ni več stigma. In neha bolet. To ti želim - mene zdaj nič več ne boli, da sem imela dva splava - se zgodi, sta bila tudi za kaj dobra, čeprav si jih nisva želela, ampak overall - je vse ok:). Ne vem, če ti to kaj pomaga, samo še pogled na svet iz druge strani... Verjetno tudi tisti ženski ni najbolj luštno, ampak kot praviš, sta se zmenili, kar je bilo je bilo in zdaj greste vsi naprej - vidva z možem v eno, ona v drugo smer. Slovenija je pač majhna in rr za naše razmere velika;). Mogoče ti bo celo lažje, če boš videla, da je v bistvu tudi ona čisto normalen človek iz krvi in mesa, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. In mogoče boš dobila dober občutek, ker boš videla, da ti zdaj resnično nič več ne more, tudi če bi ti kaj hotela (kar ti verjetno nikoli ni hotela, ljudje se zatreskajo, ne zato, da bi prizadeli en drugega...) Vso srečo!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|