|
Otrokov odpor do hrane- moje spoznanja, mogoč... 17.9.2011 11:50:53
|
|
|
|
mamamajča
|
Odpor do hrane spada med motnje hranjenja. Ja, med tiste motnje, kot je tudi anoreksija. Psihološki izvor odpora do hrane je najpogosteje posledica v pristopu tistega, ki otroka hrani, bodisi starša, sorodnika, vzgojitelja. Odrasli skrbimo za svoje otroke in želimo, da so zdravi, prepogosto pa zasluge za njihovo zdravje pripisujemo hrani, ki jo zaužijejo, oziroma obratno, nas skrbi, da bodo zboleli, če so neješči. Tako nevede, na žalost pa prepogosto tudi popolnoma zavestno otrokom hrano vsiljujemo. Kar je še slabše, otrokovo "pridnost" in lepo obnašanje pogojujemo oz. enačimo s količino zaužite hrane. Saj vsi poznamo stavek "Še to pojej, pa boš zelo priden!" Klofuta! Tudi moje starejše dete je med tistimi, ki manj pojejo. Mlajši, pa čeprav ima komaj 11 mesecev, ga v količini hrane pri enem obroku krepko prekaša. Z lahkoto poje dve takšni porciji, kot njegov starejši brat vase spravi komaj eno. Vse se je začelo ob tistem prvem virusu rota, ko je šel vsak košček hrane ven, kakor hitro je uspel priti notri. Od tam naprej ni šlo več. Tudi sama sem pred leti odšla na posvet k pediatru, saj me je skrbelo zaradi otrokove neješčnosti. Da ne bo zdrav, sem pomislila. Ne je sadja, ne je zelenjave..... Pa mi je prijazen pediater razložil, da bo otrok pojedel točno toliko, kot sam potrebuje. Še naprej me je skrbelo. Njegov način hranjenja je še bolj izstopal ob vstopu v vrtec. Pa sem tudi sama kdaj izustila tisti nesrečni stavek "Poglej, kako so drugi otroci pridni, še celo solato pojejo....." Ko bi se vsaj zavedala, kakšno škodo mu delam. Zdaj je starejši, inteligenten in pri svojih štirih letih je začel nekatere stvari že bolj razumeti. Tako razume, da JEMO ZATO, DA SMO ZDRAVI IN MOČNI, ne pa zato, da smo pohvaljeni in pridni. Priden je, ko pospravi igrače. Ko uboga. Ko je prijazen do bratca...... Narava nam je dala potrebo po hrani zato, da bi preživeli, da bi bili stabilni in zmožni dela, ne pa, da bi bili s strani nekoga sprejeti in pohvaljeni. Dolgo sem raziskovala in študirala, kje tiči problem........ zakaj nekateri otroci znajo lepo pojesti vse, brez izbirčnosti, mojemu otroku pa gre na bruhanju že ob pogledu na določeno jed, najpogosteje na solato. Ja, ob pogledu, še dotakniti se je ne more. Treba bo spremeniti pristop. - Brez prigovarjanja, kako je solata zdrava, ker potem misli, da on ni zdrav. - Brez prigovarjanja, kako bo velik, ker se boji, da očitno on ne bo nikoli zrastel. - Brez obljub, da bo mamica zelo ponosna, ker misli, da zdaj nisem....... itd. itd. itd. Z vsako obljubo, kaj se bo zgodilo, če poje, mu nevede vlivamo strah pred tem, kaj pa bo, če ne poje. Smiselno? Je smiselno, moj otrok se je solate že vnaprej bal. Tako je padla ideja, da se o hrani preprosto ne pogovarjamo več. Brez famoznosti in brez drame. Upoštevamo pravila kot so: - jemo edino in samo pri mizi - ko jemo, jemo vsi - za mizo se ne igramo, ne skačemo, ne plešemo, ne pojemo in ne norimo - s hrano se ne igramo - od mize odidemo, ko smo se vsi najedli - jemo, dokler nismo siti, ne pa dokler ne spraznimo krožnika. Se ne silimo. Ne obljubljamo nagrad, kazni, se ne priganjamo..... Ne govorimo o tem, kaj ima kdo rad in kdo česa nima. Na krožnik damo vse jedi, če nam katera ni všeč, jo pustimo. Brez kompliciranja, "na izi." Nekaj dni nazaj je bil res krasen, brez besed je zmazal vsebino na krožniku, mogoče je ostalo za dve majhni žlički.... Nekaj časa je negotovo gledal v tisti mali ostanek hrane, nato pa vseeno vprašal........ "Mamica, pa me imaš vseeno rada, tudi če krožnik ni prazen?" To je bil pa največji WAKE UP CALL EVER!!! Klofuta, če hočete..... Halo? Ali sem jaz kadarkoli, nevede dovolila, da se moj sin boji, da ga imam manj rada, ker ni spraznil krožnika do zadnje drobtinice??? A si je mogoče kdo kdaj drznil otroku reči, da bo mamica žalostna, ker ne poje? Samo eno nedolžno vprašanje je dovolj, da vidim, da moje malo dete v hrani vidi strah in bojazen do nečesa.... ne vem, česa. Boji se pač in to zelo boji. Odgovorila sem mu, da je meni za krožnik čisto vseeno. Če je poln ali prazen, ni pomembno. Edino, kar mi je pomembno, je njegov trebušček- da je poln, sit in zdrav. Vam zaupam napredek, ki smo ga dosegli, ker več ne dramatiziramo okoli hrane? In dovolimo, da sam presodi, kaj želi in koliko? Vsak dan izrazi željo po nečem novem. Da bi poskusil, pravi. In če mu ni všeč, mu dovolim, da izpljune. Tako je poskusil lešnike, pašteto, salame, sir, ajvar, SOLATO(!!!!!!), marmelado, pomarančo in grozdje. Vsak dan lepo počasi. Jaz sem z napredkom več kot zadovoljna, on pa tudi počasi ugotavlja, da je še veliko jedi, ki so boljše kot juhe in suh, nenamazan kruhek. In veliko novih jedi tudi z veseljem poje. Počasi se daleč pride. Ne pozabimo, da je štiriletnik ponavadi sit že po 4-5 velikih žlicah hrane, ob rednih obrokih, seveda. In še enkrat- Jemo, da smo zdarvi in močni! Ne pohvaljeni.
|
|
|