blaža
|
IZVIRNO SPOROČILO: miamiam
Pozdravljeni
Potrebujem pomoč. Kaj se vam včasih dozdeva da ne zmorete več obvladovati svojih otrok? Da je ... enostavno preveč, da ne zmorete. Da ste razočarani, vse vam gre na živce, vse vas moti, nihče vas ne upošteva,.... Da bi jih enostavno spakirali pa nekam poslali? Ali pa sami odšli?
Naj opišem situacijo. Imamo 5 in 2 letnika. Doma se samo kregamo, nič ne ubogata, tavečji sploh. Vse je treba 5 x vprašati, povedati, opomniti,... 2 x lepo, pol 2x malo z povdignjenim glasom, pol pa tak kričimo en prek drugega, včasih pade tudi kaka po riti, priznam.
Tavečji je že na splošno zelo jokavi, za vsako malenkost se joče, nič mu ni prav. Že od malega je bolj zahteven otrok. Je bolj neprilagodljiv.
Mali pa ga vedno bolj posnema, brani se s kričanjem,... Seveda takšnega vedenja ne dopuščamo, pa vendar se nama z možem zdi, da je vse v prazno.... Kot da govoriva steni.
Včeraj smo imeli zaključni nastop v vrtcu, zaradi katerega sem se tudi odločila, da prosim za nasvet.
Prišli smo v vrtec (Midva z možem, pa tamanjši, pa še babico smo povabili na predstvo). Pa pridemo tja, pa naenkrat začne jokati, da ne bo nastopal. Pa se tišči k nama. Vseh ostalih 20 iz njegove skupine je bilo tam veseli, živahni, razigrani, naš pa se je cmizdrav skrival. Seveda ga nismo silili k nastopu, samo prav nama pa ni bilo. Vsi smo se veselili nastopa, prej smo šli iz službe, pogovarjali smo se doma, že dva dni je pel pesmice doma, pol pa tak? Povem vam, resnično sva se trudila skriti razočaranje in žalost ob takem obnašanju, nisva mogla iz svoje kože. Cel popoldne smo bili doma tiho, brezvolje.
z malim sva se pogovorila in sva mu tudi povedala, da smo se veselili nastopa, pa da smo žalostni in malo tudi razočarani, ker se je tako obnašal. Pa da ga vseeno imamo radi. Pa to ni bilo prvič, ko ni hotel biti s svojimi, vedno hoče biti neka izjema. Vzgojiteljica je rekla da pač pride taki trenutek,...
Pol pa večer, ob polnoči jokanje. Pa tudi ne prvič. Ni povedal zakaj. Vse je zbudil. Mož je znorel, ga je odvlekel v kuhinjo, kjer mu je držal pridigo. Pol je zaspal.
Naj povem, da se doma dosti pogovarjamo, se ukvarjamo z njim. Res pa je da pač moramo ritem prilagoditi tamanjšemu in dostikrat tudi nimamo časa.
Ima kdo podobno situacijo?
Hvala za nasvete
 , upam, da se hecaš. totalno pretiravate, za en nastop. jaz nikoli iz tega ne bi hotela delat kažina, pa bit slabe volje zaradi tega. Po eni strani si otroku rekla, da ga imaš rada, kljub vsemu, če nastopa al pa ne, po drugi strani ste se pa šli tiho mašo doma, ker ni nastopal. a je to res tako pomembno?? En vrtevčski nastop? A misliš ,d a mali ni čutil napetosti, ker ni nastopal?
Ne zameri, ker ti tako direkt napišem.
Jaz sem vzgojiteljici še sama rekla, da če ta mali ne bo želel nastopat, da naj ga ne sili, in je tudi sama povedala na sestanku, da ni obvezno, če ne želijo,..Vse ob svojem cajtu,..
glede vzgoje,.. ti bo ronja na dolgo razložila
_____________________________
Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!
Steve Jobs
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
....na pamet mi ni padla kaka uzaljenost in razocaranje. 
Se mi ne zdi prav nič čudno, da se je ponoči v joku zbujal... Namesto da bi ga potolažili, ste znoreli in ga odvlekli iz postelje in mu držali pridigo? O moj bog...
). Naš je star 3,5 leta in so peli eno pesmico, vsi so plesali in peli, le naš je stal na mestu in le malo mahal z rokami sem in tja, zapel pa vsako peto besedo. Meni je šlo tako na smeh in sem se prav smejala. Tako mi je bil prisrčno zmeden, pa še iskal je naju s pogledom in ni mogel zraven še peti in plesati 
). Ampak mene moti dretje in če sama vpijem nazaj, spregledam, da je dretje otroka le izraz njegove trenutne nemoči. Če pa tisti trenutek pokleknem zraven nje, jo objamem in skušam umiriti z božanjem in besedami, da je vse uredu, nič ni hudega, imamo problemček, ga boš že rešila, jaz pa ti bom pri tem pomagala, se v zelo kratkem času umiri in je spet nasmejana deklica, ki ima pred sabo izziv in ga hoče rešiti. Zanimivo pri tem je, da si potem sama pravi, a veš mami, to pa to mi ni šlo, ampak sem zbrala pogum in vztrajala in mi je uspelo. In je neskončno ponosna nase. Jaz pa nase, ker sem uspela zadržat svoj čustven odziv in se obnašat racionalno 
