ronja
|
Slišala sem že od prijateljev, okolice, da se za drugega otroka ne odločiva zato, ker smo sedaj preveč na komot.
Jaz bi se po tem, kar si napisala, kar strinjala z vajino okolico in prijatelji. Glede na to, da se to čuti že iz tvojega pisanja, ki je tvoja interpretacija, je verjetno v reali še toliko bolj očitno...
Če te zanimajo finance: zaenkrat smo 4je, bi pa midva imela še kakega - zasluživa skup manj kot vidva , živimo v majčkenem stanovnju in šparava za večjega. Avto (xara picasso) sva kupila rabljen, za 5000€ in seveda ne na kredit, sva pač našparala prej zanj. Tako kot zdaj šparava, da če kaj crkne, lahko zamenjava. Kredit bova vzela samo za stanovanje, ker pač za celo ne moreva našparat v dovolj kratkem času (selit se ipak moramo, ko bojo otroci malo večji, ker tu je res majhno-38 kvadratov).
Strah me je enostavno tega, da nam še 1x zaguzi, kot nam je med mojo prvo porodniško, pa da se znajdemo v situaciji, ko ... no ja, preprosto rečeno iz rok v usta
Imata več kot 2000€ prihodkov in enega malega otroka - ne mi rečt, da ne moreta zdaj našparat za tisti čas! če lahko mi z manjšimi prihodki in več člani - in to brez nekega hudega problema...
Denar je sveta vladar, ali kako pravijo?
odvisno od glave - zame ne, za miško ne, zate pa očitno ja. Mogoče je vladar ostalega sveta, ne vem - vem pa, da ni vladar mojega življenja: za nobeno pomembno stvar se nisem odločala na osnovi denarja: nisem izbirala partnerja na osnovi denarja, nisem izbirala službe na osnovi plače, nisem se odločala za število otrok na osnovi denarja. Ni nepomemben in je neodgovorno samo otroke štepat, če si nezaposlen in se ne znajdeš, da bi kaj zaslužil in preživel te otroke, ja. Ampak ti in jaz sva daleč od tega. Imamo službe, tebi se celo za ndč obeta, zaslužita dobro...
Dejansko denar pri vama ni razlog! Kadar ni denar, najdeš druge razloge (bom dobila ndč in ni fer, da grem na p., itd...) Če si ne želita otrok tako zelo, pa vaju okolica pritiska, jih pošljita nekam - komot mata samo enega otroka. Ampak dokler je izgovor fasada, pa streha, pa nov avto... do takrat verjemi, da si tega otroka še ne želiš prav zelo (vsekakor manj kot fasado in to že nekaj pove...)
ne, meni se ne zdi, da bi bila midva ali miška in njen mišon neodgovorna - vsi delamo in zaslužimo, noben ni lev in len in če ne bo res neka kriza (kaka hujša bolezen), bomo vsi delali in zaslužili - tako ali drugače. Ne mislim, da je treba otrokom nudit vse, kar si zmislijo - mislim pa, da je fajn, da jim lahko nudiš vsaj kaj od tega, kar si zelo želijo: recimo kak šport (pri nas kako smučanje odpade, ker nimava ne denarja ne časa, da bi recimo vozila enega otroka vsak dan na trening v Kr. goro), ali glasbeno šolo, itd... Če bo gusto, si bo pač vsak otrok samo eno stvar zbral, ko bo šlo boljše, bojo lahko imeli več stvari.
Dokler ne bo nekega veselja, pa tudi če ne grejo - to se nanaša na vrtčevske zadeve - mojidve ne hodita na nič. verjamem, da je vse fajn zanje, vendar jim to lahko dam tudi sama - v veliki večini stvari. In se bolj splača ta denar porabit za kaj drugega. V oš je stopnja znanja večja in ju težko naučim sama ne vem kakega športa, recimo. Inštrukcij pa recimo ne mislim plačevat, ker sem to zelo uspešno počela in mislim, da bom tudi njima znala razložit, če česa ne bosta razumeli.
Če bi gledala čisto na ziher, bi verjetno ne imela nobenega otroka: kaj pa če se lubiju kaj zgodi in če jaz ne dobim službe naprej? Meni bi bilo to škoda, otroke sva si želela in če se zgodi kaj tako hudega, potem bo pač hudo - tega ne morem preprečit vnaprej. Ampak ne mislim živet življenja v paranoji, kaj pa, če... Saj nismo čisto blesavi, zvozili bomo, ne bo vse idealno, ampak vem, da so bratje in sestre največ, kar lahko dam svojim otrokom. Vem, ker ju imam - in ju ne bi menjala za vse hude igrače in drage obšolske dejavnosti, izlete ipd... Pa čeprav sestre skoraj ne vidim, ker živi čez lužo. Ampak vem, da je tam in lahko ji pošljem mail in ji lahko zaupam tudi stvari, ki jih drugim ne. Pa je čisto svoja in se nanjo ne da računat pri večini stvari (sploh glede obljub) - ampak jo je fajn imet. Tudi lubi ima brata in ne bi nikoli hotel bit edinec - pa si niti nista nekaj blizu - ampak oba vesta: če je gusto, si bosta pomagla. To je eno tako fajn zavedanje, ki ga edinci ne bojo nikoli poznali - en občutek varnosti, ki se ne nanaša na starše in ti zato pomaga tudi, ko oni umrejo... In to je veliiiiko več vredno kot v nulo porihtana hiša.
In ne, ni treba, da avto stane 10000€, čisto fajn avto (in dovolj velik za 3 pamže) dobiš za pol manj (preverjeno). Mislim, da sta se navadila živet z več in se vama zdaj zdi nemogoče živet z manj: pa se krasno da . In če si želiš več otrok, pač sprejmeš, da nimaš vsega in da tudi otrokom ne moreš nudit vsega, kar bi lahko edincu - ampak če si jih res želiš, se ti to ne zdi neka huda žrtev.
Vseeno se mi zdi odgovorno imet toliko, da lahko te otroke šolaš, dokler se pač hočejo šolat (ne mislim da jih študiraš pri 30ih, ampak da jim omogočiš faks, če si ga želijo delat - meni bi bilo hudo, če ga ne bi mogla) in da imajo možnost imet kak hobi/šport/glasbeno... Ne pa da ima vsak vse, kar si zmisli. Ampak če dva izobražena pridna človeka nista sposobna tega nudit svojim otrokom, potem je pa nekaj narobe s celotnim sistemom - in mislim, da zaenkrat še ni tako daleč;).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
), pa vedno čas ni pravi. Služba, študij, en mali vragec, pes, renoviranje, hiša, streha na hiši, fasada, okna, hrana, oblačila.... pomankanje časa, predvsem pa denarja. Mož ima službo za nedoločen čas, prinese domov okoli 1000€ na mesec, jaz kakšen € preko, služba na NDČ se mi obeta naslednje leto. Super, si mislim, ampak, ko se mi zdi prav ''podlo'', da dobim službo za nedoločen čas, pa švignem na porodniško. Po moji skromni logiki, bi morala počakati še vsaj dve leti. Vsekakor pa se lahko zgodi tudi črn scenarij in jaz te službe ne dobim. Po porodniški pa ni šans, da se podam v iskanje nove. Šla 1x skozi to, pa je bil pravi pekel 
. Pa smo spet tam, da ni ne čas primeren, pa še, nujno potrebujemo nov avto, vsaj en. Gledava avtomobile, karavane, tam okoli 10tisoč€, rabljene, pa to za naju pomeni, da morava poleg tega, da en avto prodava, tudi našparati razliko. Krediti so za nujne zadeve. Za hišo. Vsekakor ne za avto. Slišala sem že od prijateljev, okolice, da se za drugega otroka ne odločiva zato, ker smo sedaj preveč na komot. Pa nismo. Strah me je enostavno tega, da nam še 1x zaguzi, kot nam je med mojo prvo porodniško, pa da se znajdemo v situaciji, ko ... no ja, preprosto rečeno iz rok v usta 
. Po drugi strani pa želim svojim otrokom nudit nekakšno socialno varstvo. Pa potem so tukaj še razlike med otrocmi, ki jih ne želim delat. Torej, če ima en otrok možnost obiskovati vse dodatne dejavnosti in tečaje, ki so smiselni in zaželjeni iz njegove strani, in le ti stanejo in mu jih omogočamo, potem potrebuje to tudi drug otrok. Drug otrok potrebuje tudi svojo sobo, renovirala pa bova zgornji del - no ja, takrat ko kupimo drug avto in lahko začnemo šparat za to. Ko začaran krog.... v katerem se lovim. 
. 
!
