ronja
|
Če sta bila sposobna skupaj živet Očitno nista bila, če sta se razšla. Enkrat je en psiholog napisal, da je nerealno pričakovat od ločenih staršev, da se bojo pa po ločitvi super razumeli in se enostavno lahko o vsem dogovorili - če bi imeli tako podobne poglede, potem niti ne bi šli narazen. In se mi zdi, da ima v večini primerov kar prav. Super je, če se uspeta zmenit in poznam nekaj takih primerov in se mi zdi krasno, kako jim je ratalo. Ampak pri vseh pa to ne gre tako zlahka. Če sta oba kolko tolko normalna, seveda. Če si pa nagajata, je pa druga stvar. Potem takem se postavlja pod vprašaj zrelost za imeti otroka. Ko je enkrat otrok na svetu (in če je preživnina, je tudi otrok), nima smisla več razglabljat o zrelosti staršev v kontekstu: zakaj so ga vendar spočeli, če niso zreli. Otrok je že tu in zdaj ni več poti nazaj. Otrok sploh ne vidi in ne občuti preživnine, mamica pa gre vsak mesec lepo h kozmetičarki, frizerki, šopingirat zase,...in se še obnaša tako, češ, "Ti si mi zaje*al lajf, dolžan si mi plačevat vsak mesec!" ne poznam takih primerov zato ne bom nič sodila, bi te samo vprašala: a bi si mamica to lahko privoščila tudi prej, ko sta bila še skupaj? Ker potem si zdaj nič ekstra ne privošči. In otrok gotovo tudi občuti to, da mami ni treba škrtarit in gledat na vsak cent in je srečna. Razen če je to način bega in šopingira samo zato, da ib pozabila na bolečo ločitev, potem ap to ni ok. Oba sta dolžna skrbeti za otroka, saj sta ga oba spočela. In pika. Se zelo stirnjam, da morata za otroka tako finančno kot sicer skrbet oba. Je pa res, da se stroški povečajo, ko gre družina narazen, ker je treba pač plačevat 2 stanovanji (stroške in mogoče še najemnino), zato ni realno, da bi vsi lahko živeli enako lagodno kot prej. Vseeno pa če otrok živi pri njej, ona krije večino stroškov bivanja iz svojih položnic. Torej: se strinjam z miko, navedi malo bolj konkretne številke, da vidimo, ali si mamica luksuz privošči iz preživnine in otrok ni preskrbljen ali pa ima mamica pač tako plačo, da si luksuz lahko privošči, otrok je pa lepo preskrbljen. To dvoje je namreč svetlobna leta narazen. me moti, da so očetje tu manjvredni. Tu se strinjam; včasih se zgrozim, ko pomislim, da imam teoretično moč, da bi lubi videl svojidve mali 1x na 14 dni... Ker bi mi težko kdo očital zanemarjanje, nisem odvisna od ničesar, imam trenutno službo in stanovanje, izobrazbo... skratka nisem popolnoma neprimerna mati, bi mi skoraj 100% dodelili otroka. In potem bi bilo precej od moje dobre volje odvisno, koliko bi ju on lahko videl... Kar malo me je groza, če pomislim, kako bi se mu trgalo, če bi ju po 14 dni ne videl. Sicer se ni za bat, ker sva se itak že pogovarjala, kako bi se zmenila in verjamem, da čeprav je bilo to samo teoretično, da bi se vse lepo dogovorila, saj vendar oba veva, da imata mali oba radi in bi z vsakim precej izgubili.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|