saska27
|
Pozdravljene, javljam se še ena, ki je "včeraj prinesla štručko iz porodnišnice", zdaj pa jo že vpisuje v šolo. Na hitro sem preletela, kar ste napisale, in bom predstavila še našo bodočo prvošolko. V našem okolišu so tri šole, o vseh smo slišali kaj dobrega in kaj slabega, nazadnje pa smo se odločili za šolo, ki je bila Lani najbolj všeč in na katero je hodil njen ati. Pred vpisom smo imeli eno informativno srečanje, ki je bilo za starše tako tako, otrokom pa je bilo všeč.. Potem smo dobili še vabilo in v torek, 10 dni pred njenim 6. rojstnim dnevom, smo Lano vpisali. Naslednji korak je vabilo na zdravniški pregled, maja ali junija pa menda dobimo še obvestilo s seznamom, kaj vse je treba kupiti, in druge pomembne informacije. Za torbo in zvezke je še veliko časa in se s tem še ne ukvarjamo. Ko bo čas za to, pa se bom potrudila, da bo za Lano fajn. Sama imam lepe spomine - na naši šoli je DZS eno učilnico uredila v prodajalno in potem si prišel npr. z mamo in seznamom, kaj vse potrebuješ. Nič nisi izbiral vzorcev na zvezkih, le pri torbi, ovitkih, nalepkah, penkalu in podobnem so ti pokazali dve ali tri različne, da si se lahko sam odločil. Vse skupaj je prodajalka zavila v ovijalni papir in najlepše je bilo doma ta paket odviti in vsako stvar pogledati, potipati, vse je dišalo ... Malo sem zabluzila, ampak to imam v res lepem spominu in ta dogodek mi je vedno še polepšal zadnje dni brezskrbnih počitnic. Da se vrnem k vpisu. Čeprav je res bil bolj kot ne uradniški, pač potrjevanje podatkov, ki jih že imajo, je bila gospa pri vpisu zelo prijazna in spodbudna. Drugače pa sem bila malo razočarana. Tam sta bili še dve mamici s svojima deklicama in sta se obe držali zase in nekako visoko, ne vem no, pričakovala sem boljše vzdušje, navdušenje - naši otroci bodo morda sošolci. Saj ne rečem, da moramo takoj skočit na kavo in si povedat svoje življenjske zgodbe, samo ... eh, pač tak čuden občutek je bil. Še na banki ali občini dobiš lepši nasmeh in pozdrav ... Lana se šole zelo veseli in jo moram prepričevati, da je zdaj njena naloga, da se čim več igra in uživa v vrtcu, šola bo njena skrb kasneje. Zna toliko točno, kot se je do zdaj naučila , po mojem mnenju seveda ravno prav. Njeni "aduti" so risanje, skiciranje in pisanje zgodbic. Riše res lepo že nekaj let, brati je začela okrog novega leta, zdaj pa si izmišlja in zapisuje svoje zgodbice, v glavnem po načelu "piši, kot govoriš". Zaradi nenavadno zraščene podjezične vezi izgovarja uvularni ali nemški r, za slovenskega pa se zelo trudi pri logopedu, a so nama že povedali, da bi bil že kar mali čudež, če bi ga osvojila. Morda čez nekaj let, če jo bo to motilo in ga bo natrenirala iz trme in odločnosti ... Uf, sem se razpisala. Za prvič bo dovolj, ne? Lp vsem, saša
|